JLA – vikend plezanje v Šitah

No, pa je zopet prišlo vreme za v hribe. Po treh tednih slabega vremena in to še na vikend nimam namena izpustiti priložnosti za kako turo. Z Nejcem Česnom (sinom Tomota Česna), sva bila dogovorjena za plezat v Šitah že za prejšnji teden, vendar se je vreme izjalovilo. Tokrat je napoved obetavna. V petek z Majo pohitiva in končava tekoče stvari v podjetju do kosila, Doma vrževa stvari za frikat v nahrbtnik, kramo za v gore pa v prasico. Nesreče na cesti botrujejo, da ubereva počasnejšo varianto po stari cesti do Ljubljane. Mojbog, tako počasi pa že dolgo ne. Uro in pol od Postojne do Ljubljane. Naprej steče tekoče in okrog 16:30 sva v Dovjem v plezališču Urbasova skala. Temperature so sicer še previsoke za kaj konkretnega splezati, malo razgibavanja pa nama je več kot dobrodošlo. Ob 19h odrineva proti Tamarju. Temperature padejo in sprehod od Planice do koče je prav prijeten. Oskrbinik naju namesti na zakonski postelji v sobi za gorske reševalce kljub rezervaciji postelj na skupnih ležiščih – kaka faca.

Pet do šestih zvoni telefon. Nejc že neučakano postopa pred kočo. Od zadnje plezalne ture v hribih je minilo kar nekaj tednov pripomne. Z Majo se poslovova. Ona odrine v Hanzovo na Mojstrovko, midva pa v Šite v smer JLA. Tempo do stene je hiter in že pred meliščem ujameva skupino, ki je štartala pol ure pred nama. Ko se odcepiva od glavne poti proti steni zagledava še eno navazo pred nama-pa ja ne gresta v isto smer?. Ne, bil je Šorn, ki je peljal klientko v smer Zupan-Belač. Ko se odpravljamo vržemo eno debato, nato pa vsak v svoj vstop.

Nejc začne prvi raztežaj. Pleza počasi, saj je skala v tem delu slaba. Vse kar vidiš in primeš ostaja v rokah. Dobro, da smer poteka nekoliko bolj desno, ker ves čas podira stvari. Priplezam za njim, naredim prečko po polici in že štantam. Škoda, da nisem dobil tretjega raztežaja, ker je res lep. Sledi lepo plezanje pete stopnje, odlično se ujameva. Stena je navpična, zato se nama ni potrebno dreti. Priplezam do pod previsov. Slabi klini na varovališču, vse kar zabijem noter je bolj gnilo, ker se kamen drobi. Končno mi zapoje profilni klin. V sidrišče za vsak slučaj povežem še en star klin-bolj za psiho. Nejc pripleza do mene in nadaljuje v težji svet. Ko nadaljuješ od previsa navzgor se začnejo težji raztežaji. Najprej tehnična prečka okrog previsa in nato v kamin. Kamin je tako ozek, da se seveda z nahrbtnikom zatakneš. Pavza pred previsnim izhodom kar paše. Sledita dva najlepša raztežaja po zajedi. Prva šestka pripada meni, drugi del pa Nejcu, ki potegne do jame pod najtežjim raztežajem. Ta je malo moker, vendar se brez težav prebijem čez oba previsa (VII-) in izplezam v lažji svet. Na vrhu si čestitava – šest ur z malico vred. Sestopiva po Jesihovi navzdol. Brezpotje poteka po naloženih sklalah 2-3 stopnje, v smeri proti Škrbini peš do zadnjega skoka. Tukaj se je potrebno dvakrat spustiti po vrvi. Oba sidrišča sta revna, vrvice preperele in klini majavi. Urediva vse potrebno za varen spust in že drsiva proti snežišču pod steno. Sestop poteka po meliščih ob steni Šit, kjer je več drobirja in je lažje teči.

Ob 16:20 sva v Tamarju, kjer naju v senci čaka nasmejana Maja, ki je v rekordnem času opravila s svojim vzponom. Skupaj še nekaj spijemo, se zahvalimo oskrbniku in oddirjamo proti Planici. To bo treba ponoviti si obljubiva z Nejcem, preden se razidemo.

Tine Andrejašič


«

Dodaj odgovor