Vežica, Severozahodni raz, V+, IV, 220 m

Vežica, Severozahodni raz

Trdnih materialnih dokazov za spodaj zapisano ni in tudi sicer ne gre vsega jemati preveč dobesedno in resno. Pisec je namreč izrazito neizkušen, premlad, zaletav, slabo vidi in zagotovo pretirava, morda je nevede doživel tudi kak nezabeležen udarec v glavo in halucinira. Poleg tega priznava, da je na koncu zgodbe celo užival alkohol.

Sobota. Col. 5.15. Boštjan je tu. Sebastijan? Very close, sporoči po telefonu. Potem čez Kalce, skozi Logatec, Kamnik. Zgrešimo odcep za Kamniško Bistrico, obrnemo. Izhodišče za Kamniško Belo? To bo to. Recimo. Črevesje opravilo svoje, v gozdičku ekskrementacija večerje, morda že tudi zajtrka. Pregled, sortiranje, delitev, vsakemu nekaj od skupne robe. Pot pod noge. Navodilo v vodiču: pot do vstopa obide slap Orglice po desni. Torej vsekakor na levo. Poplezavanje, brezpotje. Potem žleb. Spet naš obhod po levi. Poplezavanje, brezpotje. Višje zgoraj okoli desete ure Jernej in Tadej vstopata v svojo smer. Mi še nekoliko bolj gor. Dodatno s trakom fiksiram obstoječi debel flajšter na že dolgo ožuljeni peti desne noge. Pas. Čelada. Štrik. Osmica. Vpletanje. Plezalke. Boštjan najprej naprej še v supergah. Jaz v prvi raztežaj drugi, Sebastijan torej zadnji. Teoretično tako več možnosti za fotke – prvi me pričaka na štantu, zadnjega tam potem s sfotkičem pričakam jaz. Recimo. Še senčno, skala mrzla, ostra. Nekaj razmišljanja, nekaj podprijemov, pa nekako zalaufa. Na tesnem štantu potem tudi Boštjan v plezalke. Drugi raztežaj. Jaz odslej zadnji. Takoj jeba. Boštjanov metulj globoko v ozki poči. Prsti ne morejo do krilc. Fak, jeba, fak. Prosim za več štrika, dobim, malce nazaj dol, počivam, nazaj gor, poskusim ponovno. Ne gre. Fak. Še enkrat. Fak. Fak. Fak. Končno metulja nekako izbezam. Lezem naprej, zdaj že pretežno užitkarsko. Razen jebanja fotkiča. Štrajka. Baterija. Prazna, štartal sem s polno. V rukzaku rezerva. Poiščem, Vstavim. Dela. Okej. Dalje. Gre. Nekje spodaj Tadej in Jernej že spet na melišču. Obrnila, izstopila, sestopata. Mi naprej. Precej višje zgoraj prve meglice. Sebastijan varuje Boštjana, jaz, kot se potem izkaže, še predpredpredzadnji, predpredzadnji, predpredzadnji in zadnji današnji škljoc. Fotkič nazaj v rukzak, najtežje je menda za nami, pred nami trojka. Kao. Menda. Nič posebnega. Itak. Teoretično. Vstopim, sou far sou gut. Zaplezam.

Strmoglavim.

Prvi meter smeri leti navzgor mimo mene. Naslednji meter tudi. In še eden in ni še zadnji. Vsake toliko časa me skala potipa. Verjetno kar tako, za vsak slučaj. Ali v pozdrav. A preden se raztezanje štrika zaključi, sledi srečanje s polico pod mano. Odboj, pristanek na hrbtu. Sebastijan gleda dol in požira cmok v grlu. Kako si? Ne vem še. Zajamem sapo. Nogi sta videti OK, ena roka tudi, druga podobno. Slednja sicer boli, a kosti so kljub desetletjem redne uporabe očitno zdržale. Zmerno omotičen se kobacam pokonci. Ponovno vstopim v raztežaj, tokrat bolj desno. Prej kritične prve metre tokrat gladko premagam. Nad mano poč. Jebeno. Poskušam po njej, ne gre. Razgledam se. V desno na plato? Očitno. Uf. Precej bolj izpostavljeno, a preplezljivo. Poskusim, uspem. Malo višje zelo podobna scena. Repete. Boštjan in Sebastijan s štanta tik nad mano potrdita ponovitev rešitve. Torej spet v desno in kmalu štant. Zadnji raztežaj. Boštjan vstopi. Gledam in voham probleme. Sebastijan vstopi. Gledam in voham probleme. Zdaj že smrdijo kot prešvicani jaz. Roka po prvem strmoglavljenju ni več povsem pri moči, pa tudi revščina mojih dosedanjih plezalskih izkušenj mi ni v pretirano pomoč. Vseeno poskusim. Par metrov gre. potem skala oživi.

Refleksni krik Zateeeeeegni!
in letim.

Drugič danes. Še eno srečanje s polico, tokrat manj nežno kot prvič. Zajamem sapo, zajamem jo ponovno in še enkrat in še enkrat in se nekako poberem. Jebat ga, se zgodi. Levo od prejšnjega vstopa ne vidim alternative, desno tudi ne. Zaplezam kot prej.

Odletim.

vezica__sebastijan_batic_205946_1000

Najprej vse enako kot prej, tudi skalna polica pod mano je še vedno tu. A tokrat me ta brcne v gleženj, bližnja skala me po odboju sune v rebra (ki na srečo pokažejo manjše posledice šele potem doma – driska na školjki bi izjemoma bolj pasala kot mučno napenjanje), že lepo nategnjen štrik me obrusi po itak razboleli roki. A ne dam se, frčim naprej in v desno in naslednjo skalo pozdravim z ramenom. Fak. Ležim, ležim, še vedno ležim. Gleženj? Pomigam, počasi sedem, razgibavam. Nazaj do vstopa v raztežaj. Zdrava pamet ali nekaj drugega mi trenutno odsvetuje še en trening prostega letenja. Od zgoraj, od koder ne vidita nič, Boštjan in Sebastijan nekaj vpijeta in zategujeta štrik. Počasi zabingljam. Švicarski škripec? Ni še treba. Dej štriiiiiiiiik! Nič. Bingljam. Dej štriiiiik! Nič. Odmev s Planjave odgovarja: iiiiiik …. Bingljam. Nista v območju razumljivega sprejema mojega rjovenja. Dej štriiiiiiiiiiiik! Planjava spet nazaj: iiiiiiiiik …. Še vedno bingljam. Štriiiiiiiiiik! Planjava pa spet svoj in moj iiiiik. Počasi se nekako dotaknem tal, razlog verjetno kile in trenje in take fore. Telefon. Snamem rukzak, ga izbrskam, hitim, preden me morda od zgoraj spet zabingljata. Izključim letalski način (jebenti, kako se je to krasno uskladilo z mojim letenjem, vse po predpisih letalskih družb), vtipkam Boštjana da pojasnim situacijo in da uskladimo akcijo. Ajfoun kliče. Načelnik nedosegljiv. Nenadoma od nekje nižje nad mano kot glas iz nebes Boštjan povsem razumljivo: Lahko plezaš? Eh, lahko ravno ne. Bolj za silo. Desna roka, to zdaj že vemo, nekako nima prave moči. Boštjan vzame rukzak in mi asistira čez prvo oviro, Sebastijan z vrha za vsak slučaj močneje zateguje štrik, in kljub rdeče-vijolično-modri, potencialno zeleni in posledično ne povsem funkcionalni roki, mi nekako gre. Upoštevajoč stanje pravzaprav presenetljivo dobro. Izplezam, sledi še Boštjan. To je to, karkoli pač to pomeni. Zunaj sm.

vezica__bostjan_mikuz_in_sebastijan_batic_205903_1000

Odslej spet Homo erectusi, torej peš. Po grebenu proti vrhu in naprej. Čez ruševje. Megla. Med ruševjem. Megla. Kravjaki. Megla. Veselo proti Korošici, blizu je. Megla. Kam točno? Dobro vprašanje! Poskusimo nekam proti severu v žleb in dol. Šodrasto, čas teče neodvisno od naših potreb, temni se, krušljiv skalni skok, to bo jeba in seveda potem jeba tudi je, itak, karkoli primem, mi ostane veselo v roki, še en kamen me očitno občuduje in hoče z mano, a jaz imam druge načrte in ga odvržem. Vidim komaj kaj in hkrati vedno manj in manj, zoprno, Boštjan me usmerja od stopa do stopa, napenjam oči, vmes mi dve kili kamniško-savinjskega apnenca nepričakovano in v nasprotju z mojo voljo pristaneta na nogi. Tema je tu. Čelke iz rukzakov. Snopi svetlobe se pršijo na kapljicah goste megle. Prusik okoli skale, konca dvojčka zvezana skozi zanko, druga konca štrikov v globino. Katerega bomo potem dol vlekli?, zelenega. Boštjan se že potaplja v globoko modrino. Reverso, matičarka, vse okej?, abzajl. Vidljivost ni omembe vredna, ampak spodaj smo menda skoraj na poti, sporoča gor Boštjan, medtem ko Sebastijan po telefonu na Korošici že naroča pivo. In joto s klobaso. In pivo. Za vsak primer še enkrat – kateri štrik vlečemo?, zelenega. Modri štrik prileti dol iz teme, odlično, spokamo. Potem melišče, šoder, šoder, večji šoder, šoder, drobnejši šoder, šoder, šoder. Očala se v nikakršni vidljivosti dodatno veselo rosijo. Papirni robček, četudi suh, pomaga infinitizemalno malo. Sizifovsko početje. Predam se, preneham z brisanjem in pač le še pretežno brez uspeha napenjam oči. Kadar se Sebastijan nekaj metrov pred mano ozre nazaj, vidim njegovo lučko, sicer tema. Pogled do Boštjana, ki sicer ni daleč, itak ne seže. Koča je zdaj zanesljivo že res povsem blizu nas, a smo mi očitno že kar daleč od nje. Desno nad nami verjetno spet Vežica. Ali pač nekaj drugega, kdo bi vedel. Slabi dve uri slabo vidnega šodra. Nadaljujemo dol. Ko nam začne nasproti prihajati resnejša gozdna vegetacija, Sebastijan sporoči na Korošico, da nas na joto danes zelo zelo verjetno ne bo. Nadaljujemo. Dol, dol, dol. Ignoriramo naše jutranje obhodne variante in bližnjice, po žlebu abzajlamo, po telefonu pa prej izvemo, da nas svedrovci tam že čakajo. In naprej dol. Potem, končno, ne še tako kmalu, a vseeno … že dolgo in težko pričakovane Orglice. Vooooooooooda. Najprej šumeč zvok, potem flaška pod slapič … Aaaaaah. In čez pol ure avto.

Več kot dva polna osemurna šihta brez počitka, če odštejemo štantanje, odkar smo zjutraj tu vzeli pot pod noge. Javim Barbi, da po pol ure od prejšnjega javljanja nismo prišli do koče od koder naj bi jo poklical da se dogovorimo za jutri, tudi po eni uri ne in po dveh tudi ne. V bistvu – ne. Skratka – vračamo se. In ne, jasno, seveda, prisežem, ne bom je zbudil, ko pridem domov, mirno lahko spi.

Kamnik. Boštjanov avto zakadi. Halo asistenca, čakanje vlečne službe na že zaprti bencinski črpalki. Zapašejo Sebastijanove alkoholizirane višnje. Konzerva inslatissime. S svežimi gatami bi bil z njo skoraj Kevin Kostner iz reklame in zakaj pravzaprav ne, tam na pumpi torej v suhe gate in iz rukzaka še suhe hlače in majica, zdaj celostno gledano celo malce manj smrdim, in namesto vode še enkrat Sebastijanov višnjevček. Pripada nam sicer nadomestno vozilo, zavarovalnica plača, a kje do njega opolnoči, v kabini tovornjaka vlečne službe je poleg šoferja prostora še za dva, tretji, v tem primeru Boštjan, tako zadaj ležerno za volanom svojega golfa prespi vožnjo do Cola … Avto me še čaka, seveda ni ključev, vse ven iz rukzaka, ključev ni, še en pregled, ključev ni. Druga ura zjutraj je zato izjemno primerna za Halo Barbi. A besedo sem držal, nisem je zbudil ob prihodu domov, še sem na Colu. Barbi s ključi. Čez dobre pol ure mišice sicer opozarjajo na svojo prisotnost, a iz hladilnika končno vzamem mrzlo pivo.

Naknadno moje vtise s par besedami po mejlu dopolni še Boštjan: … do 2/3 smo plezali v smeri, nato pa v zgornji zadnji tretjini zavili preveč levo, zato je bila v zadnjem raztežaju 5 namesto 3 – vendar so se mi zdele vse druge variante pred zavojem levo na tistem pomolu, težje od izbrane … ko pa je že malo megle višje oziroma je sprva lahek teren, lahko hitro splezaš kaj več od 3 višje gor …

Jebat ga. Če zaključim, da je bilo vseeno fajn, se bo utemeljeno pojavil resen in utemeljen dvom v mojo prisebnost in razsodnost. Pa kaj. Simon bi verjetno dodal: imate zgodbo!

Marijan Močivnik


«

Dodaj odgovor