Mixed emotions (by Matic z`lozic)

Button your lip baby
Button your coat
Lets go out dancing
Go for the throat
Lets bury the hatchet
Wipe out the past
Make love together
Stay on the path

Rolling Stones – Mixed emotions

 

Na cepinih se mi je nabiral prah, zimske tehnične čevlje sem obul 2x (in to za na Nanos!), derez sploh še nisem testiral, čelada še povsem nova… Tako jaz vstopam v novo koledarsko in alpinistično leto.  V soboto zvečer se namesto žurat ga učim matematiko, da bom lahko naslednji dan tvegal svoji dve zrni življenja na nekem ledu. Pred spanjem si pripravim vse potrebno za hranljiv zajtrk. Narežem papriko, čebulo, olive, sir in prilijem malo paradižnikove omake. Stvar pokrijem in shranim v hladilnik, kot tudi storim z predhodno narezano slanino in puranjim zrezkom od kosila. Naslednji dan dam lepinjo v toaster da se popeče in tačas cmajžim čebulo in ostalo na ponvi. Ko lepinja postane hrustljavo rjava jo dam ven in na razgret toaster vržem mesnine. Ko so mesnine popečene jih vržem v ponev k ostalemu, dodam dve jajci in Bon apetit. Boštjan je že pri meni in malo tu, malo tam se znajdeva na poti na Vršič, nekje nizko pod Kočo na gozdu in hodiva. Hodiva.. Hodiva… Koča na gozdu.. dostop pod slapove.

Nisva sama in vse bližnje slape že zasedejo, a lepota je zmeraj očem skrita in tudi najinega izbezava ven po še krajšem gazenju po udirajočem se snegu. Temperature so pod 0 °C, a hoja je dokaj prijetna in zahteva minimalno pokritost z oblačili. WAU!, danes se obeta kvalitetno klajmbanje. Boštjan kmalu zatolče cepina in stvar se začne odvijati. Še vedno sem zadovoljen in čakam na moj turn. Ta kmalu pride in sledi palba še z moje strani. Hudobro! – vse dokler se ne začne zasuvanje s svežim pršičem. Odmrejo prsti. Odmre nos. Odmrejo lica. Odmrejo vsi živci na obrazu. Sploh ne čutim več nič. Ne želi biti konec. Roke mi navija, ko visim in gledam proti steni in dol, da mi nadležni pršič ne izmaliči ksihta v celoti.       Čakam. Čakam.. ČAKAM…     Veter mi sname kapuco s čelade in sneg poskrbi, da jo zapolni. Ravno tako nekaj prileti tudi pod bundo. Adrenalin šopa in k sreči ne čutim več ničesar. Nekako splezam do naslednjega štanta, kjer je vse spet lepo in prav. Kri pride v prste, roke se spočijejo, Bosti mi vrže sneg iz kapuce in vreme je ponovno stabilno. Verjetno je bilo to samo trenutno stanje in bo dan vseeno lep. Potem bi lahko splezala še enega, kaj misliš?

Boštjan pleza dalje … (smer sem v celoti plezal kot drugi, kar pa se mi po vseh teh grenkih tuših ledno plezalne realnosti sploh ni več zdelo tako slabo) … in tudi njega zašamari. SPET. Ne zadnjič. Vidljivost?          Nejso lhke…

 

Dva vozača malo jača

Sede iza upravljača

U kolima bez menjača

S prozorima bez brisača

Bez žmigavca i bez para
Voze složno dva drugara

Niz ulice bez kočnice
U krivine s tri brzine

Kao avion

Vozi

 

Beseda dve o plezanju: izgubil ledno plezalno devičnost, šlo je v redu, cepini so povsod držali (kljub včasih res nežnim, specifičnim udarcem – samozavest za enkrat še visoka – in čutil sem se res suverenega), brez težav po celi smeri, enkrat ali dvakrat se mi je tudi cepin izpičil, ko je bil drugi še v zraku ready to strike, a sem se vedno mojstrsko rešil in se čudil nad svojo kalmiranostjo.                 No, če plezaš kot drugi se res ni potrebno psihično pretegnit, a vseeno..

Vrh. Nič posebnega. Boštjan naredi abalak. Vreme spet lepo. Mixed emotions.. Človek res ne ve…

Boštjan se začne spuščati, jaz čakam. Da bom malce izkoristil ta čas se odločim, da zavrtam kakšen vijak (sploh prvič v lajfu) in se tako kratkočasim. Abalak mi še ne uspe. Aha. Štrik popusti. My turn. Spust. Naslednji štant. Ponovi vajo. Čakam. Vrtam. Uspe mi abalak. Ola, zmaga. Glej glej, še eden. Trenutek nepazljivosti. Pogledam dol. KURAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAC. Da ti jebem…..           Gledam. Ma ne no.. Ma fuck off. Dej dej dej. Kar nejki. Mislim?!

Čist nov vijak, kot nagrada dan tistemu drugemu Štrancarju. Ugoden deal – moj. NOV. It was short but sweet. Prvega baje nikoli ne pozabiš. 16 cm. Močan. Vzdržljiv. Ni več. BYE BYE..

 

Povem kaj se je zgodilo in ob naslednjem spustu ga oba skušava locirati. Ne gre.. Sva že pri koncu smeri in Boštjan vadi še manevre via inštruktor. Jaz narediti čudno popkovino. Sila. Razdretje levega nosilca na pasu za opremo. Aja, skoraj nov pas. SUPER. Na tleh mrzlično iščem vijak. Preiščem vse pod smerjo. Na okoli nazaj do prvega štanta. Ni ni..

K nahrbtniku (tudi tega ni, a vem zakaj – ker ga je sneg celega zasul – toliko o hladnih tuših). Sestop. Dol. Pot. Vleči se. Dolgo, dolgo. Avto. Pakiraj. Gremo..

 

Kanček mišljenja v stilu refleksije:

Sem samo jaz, ali je bil ta dan International fuck Matic in a head day? Poleg vijaka in pasa sem prejšnji dan odkril, da mi manjka matičarka. In ob 2 zjutraj dognal, da tudi reverso. In guma na čevljih se mi je na turi odškrbila. In dereze so mi načele gornje hlače. In dereze so me urezale po stegnu. In jajca za zajtrk sploh niso bila fina. In sploh nisem imel podhlač s sabo – Boštjan posodil ene njegove vrhnje. In na koncu mi jabolko pade na tla; ampak ne na frišen pršič, ne ne.. na sneg mi pade, umazan od vseh avtov, olja, blata, pljunkov in verjetno scalnice. Trma mi narekuje še dva ugriza – BOLI ME K.., nato vržem vse skupaj nekam v grmovje. GREMOOOO

 

Sedim doma – razmišljam. Zakaj je potrebno vse to trmasto vztrajanje? Mislim, komu?

Ko na koncu potegneš črto in pregledaš računico: good points/bad points – kje je večina?

Za enkrat še pri tej dejavnosti, ki ji jaz pravim čisti mazohizem. Bomo videli, kaj bodo karte prihodnosti povedale..

 

Je pa lepo, da ko prideš iz tega ledenega pekla domov in si na toplem, varnem, piješ čaj in srebraš juho ter udobno ležiš na kavču in ponovno spoznavaš lepote te preprostosti, na katero v vrvežu vsakdana kaj hitro pozabiš.

In potem se na naslednji žurki z solznimi očmi zazreš dekletu v oči in ji poveš, da si zanjo že hudo trpel in najhujša bolečina ni prihajala od zunaj, ampak te je bolelo srce, ker si se bal, da je nikoli ne boš spoznal in ji uspel povedati, kako zelo si zdaj srečen:  “Vedel sem, da moram tisti dan na Vršiču vztrajati, da moram vzdržati, le da nisem vedel zakaj. Zdaj vem. Sedaj so vse muke poplačane, moje telo miruje, srce mi, čudno, še bolj bije kot tedaj in duša mi ob tvoji navzočnosti počiva saj vem, da sem zmagal. Vem da sem kralj, pa četudi samo za to noč.”    A little pervert..

 

In kot se stric Bob iz Amerike retorično sprašuje..?

 

How many roads must a man walk down
Before you can call him a man?
How many seas must a white dove sail
Before she sleeps in the sand?
Yes, how many times must the cannon balls fly
Before they’re forever banned?
The answer my friend is blowin’ in the wind
The answer is blowin’ in the wind.

 

 

Matic z’lozic

 

 


«

Komentarjev

Dodaj odgovor