Zaključek ledne sezone

Je že tako, da vsak podvig ne more biti uspešen, a je lahko samo doživetje ravno tako intenzivno in dan prav tako čudovito preživet. Navsezadnje je v hribih vedno lepo in že Šrauf je rekel, da je važna zgodba in ne toliko cilj, zato sem se odločil, da vseeno opišem najino zadnjo turo.
To je torej zgodba o dveh zelencih, ki sta želela ledno sezono zaključit z preplezanim, malo bolj konkretnim slapom, a mu žal nista bila kos. Sedaj se sicer lahko izgovarjata, na toplo vreme, slabe pogoje, a dejstvo je, da mu nista še bila kos.
Na dan ko je pol Slovenije hitelo v Planico in je bila tako Gorenjska prometno precej neprijeten cilj, sva se odločila, da svoje podvige poiščeva na Jezerskem. V tem lepem koncu Slovenije, kjer niso ne Gorenjci in ne Korošci ampak Jezerjani, prijazni pa tudi, kot sva pozneje izvedela, zajebani ljudje 
Jure se je že med tednom preganjal nad Jezerskim in od daleč ocenil, da bi se še dalo kaj splezat v ledu. Spodnji Ledinski slap, oziroma kot sva pozneje izvedela od modrega moža, pravilno Spodnji Vadinski slap, je zgledal še v precej dobrem stanju.
V soboto, sva že malo pozno dostopila pod slap in tako stala v vrsti za tremi navezami. Začelo se ni nič kaj obetavno, saj je že med pripravljanjem Jureta zadel kamen v ramo, pa sva stala precej proč od stene. Začela sva, šele ko so bile naveze preko prvih dveh raztežajev, a sva vseeno ves čas dobivala pošiljke leda in kamnov z vrha. Led je bil že v precej slabem stanju, delali so se talarji, letelo je od vsepovsod. Že v prvem raztežaju je bila krščena nova čelada, saj sem moral prečit kanal, skozi katerega so letele vse pošiljke z vrha, kamen pa me je zadel na nahrbtnik in mi zvil pokrov od Primusove termovke, ki je bila spravljena v njem. Hitel sem proti koncu raztežaja in kmalu razočaran ugotovil, da bom moral, zaradi kvalitete ledu, štantat ravno v vpadnici naslednjega raztežaja. Ko je Jure plezal naprej, sem se tako moral stalno izmikati izstrelkom z vrha. Tačas sva lahko v tretjem raztežaju, 3o m navpičnega ledu, lahko spremljala 3 naveze, ki so se matrale čez. Uspelo je samo eni, pa še pri tem je drugi v navezi, 3x ubrisal. Hitro sva spoznala da temu ŠE nisva kos, zato sva se tudi midva odločila za abzajl.
Pod slapom so nas pričakale pomladne temperature in sestop je potekal po močno ojuženem snegu. Ker sva bila zgodnja, sva se odločila, da malo pofirbcava pri Karničarjevem gorniškem centru, da vidiva, kako to sploh zgleda. Naneslo je tako, da sva tam ravno dobila Dava, ki se je vračal s turne smuke izpod Dolgega hrbta. Padla je dolga, zanimiva in prijetna debata in še dobro uro smo uživali na soncu. Tisti plac mu pa res zavidam.
Tudi na poti domov, ni potekalo vse gladko. V dolini Kokre je bila prometna nesreča, tako sva obvoze iskala po makadamih v okoliških rovtah. Imela sva tako srečo, da je ravno pred nama na sredo poti domačin stresel prikolico metrc, saj drugega prostora ni bilo. Tako sva imela za zaključek še malo fitnesa, ko sva mu pomagala pospravit drva s poti. Svašta! 
Tadej Slokar

Plezala: Jure Ličen in Tadej Slokar
Datum: 21.3.2015
Preplezala: Prve dva raztežaja Spodnjega Ledinskega slapu WI4+ 100m (cel jeWI5, 140m)


«
»

1 Komentar

Dodaj odgovor