Vipera

Predvčerajšnjim. Pogosto zelo obljudena steza pod Otliškim oknom nad Ajdovščino. Zmerno kondicioniranje. S sinom. Setop. Jaka pred mano. Itak. Tek. Šus v njegovo nogo. V gibanju. Rezultat prilagam. Možnost: ugriz kače. A fak, domnevne mrcine nisva videla…

Urgenca v Ajdovščini. Jaka se slabo počuti, dobi infuzijo in sredstvo proti slabosti. Sicer na telefonu pokažem kapitalnega modrasa, ki sem ga blizu današnje lokacije posnel marca, a zdravnica določi, da tako velikih kač, kot bi, glede na razmik med ranicama, moral biti najin primerek, v Sloveniji NI! Sic!

Stanje: slabost z bruhanjem, modrenje okoli ranic, otekanje noge, mrzlica, občasno sunkovito dihanje, pozneje še bolečine v trebuhu in hrbtu, nestrjevanje krvi … Zdravnica to  pripiše možni alergiji na neko rastlino ki naj bi Jaka oplazila med tekom, dehidraciji (a Jaka je za razliko od mene – ki s tem itak nisem imel težav – na kondicioniranju celo imel in tudi pil vodo), slabi kondiciji (nisva ravno vzorna športnika, a za svoja leta prebavim tistih dobrih 500 višincev na Okno hitreje od marsikoga mlajšega, Jaka je pri svojih dvajsetih letih hitrejši od mene), sončarici (a ker res nisem ravno ljubitelj nažiganja sonca v glavo, sva šla kondicionirat šele okoli 18.00) in psihični reakciji (ker se je pač verjetno nečesa ustrašil, morda namišljene kače).

Na svoji službeni poti s Štajerske se nama na urgenci pridruži še Barbi. Jaka se počuti vedno slabše. Po infuziji ga odpustijo, lahko gre domov. Za vsak slučaj (če bi se ponoči nadaljevale težave) dobi še napotnico za bolnico v Šempetru.

Z vrečko za bruhanje v roki in z nogo, ki je ne more več premikati, ga z Barbi s težavo namestiva v avto in raje takoj šibnemo v Šempeter.

Nekaj preiskav (EKG, krvna slika …) in telefonsko posvetovanje s toksikologom v Ljubljani. Glede na simptome zadeva ni nedožna. In nekako ni ravno psihičnega izvora. Kačji ugriz. Zdravnica s tem nima nobenih izkušenj, zdravnik z 20-letnim stažem med čakanjem na rezultate preiskav prosi za dovoljenje in si s telefonom posname ranici, tudi on še ni naletel na kačji ugriz. V Šempetru ni antiviperidnega seruma (1 doza stane okoli dva jurja!).

Helikopter!

A helikopterska ekipa je v pripravljenosti samo do 20.00. Torej zdaj Jaka za vse solde z rešilcem in spremstvom na UKC, kjer ga prevzame toksikolog. Ob neprekinjenem monitoringu življenjskih funkcij ponoči dobi protistrup. Prvo, najbolj kritično noč na srečo prestane dobro.

 

Zaključek:
Ob sreči, da je kačjih ugrizov pri nas malo, imamo hkrati smolo, da je kačjih ugrizov pri nas malo. Povsem realna je namreč možnost, da zdravstveni sistem zaradi pomanjkanja izkušenj s takimi primeri ne reagira pravilno ali da celo dvomi v tak primer in/ali ga ne prepozna. Do našega prihoda v Ljubljano nihče od zdravstvenega osebja, s katerim smo bili v stiku, ni še nikoli videl kačjega ugriza, pa tudi v Ljubljani, kot so povedali, večina s tem nima nobenih izkušenj. Seveda lahko domnevamo drugačen razplet, če bi Jaka ali jaz najino kačo dejansko opazila in bi ugriz lahko takoj nedvomno potrdila. A je nisva. Kar pa ne pomeni, da je ni bilo.

Naš plazeči se kapitalec se zelo verjetno še vedno sonči nekje pod Otliškim oknom. Za paniko sicer ni razloga, previdnost pa tudi ni odveč. Z Barbi sva potem – med nočnim povratkom z UKC – na ajdovsko urgenco prenesla sporočilo, da ugriz modrasa ni nujno težava psihičnega izvora in da modras ni namišljeno pravljično bitje. Morda lahko zato morebitne naslednje žrtve zdaj računajo z drugačnim postopkom. A vseeno – vsaj v prvih fazah gre v vsakem primeru računati predvsem nase. Možnost, da bo to treba, niti ni tako zelo zelo zelo zanemarljivo majhna.


«

1 Comment

  1. Marijan hvala za poučen študij primera. Glede na dosedanje plezalne izkušnje, predvsem v Čavnu točno vemo, da se kača giblje na relativno majhnem področju oziroma je ponavljajoče vidna na enih in istih krajih. V Krvavi so recimo trije domorodci, prvi je vrh drugega raztežaja, drugi pod srednječavensko potjo na policah, tretji pa na vrhnjem grebenu, ko se že razvežeš.

Dodaj odgovor