Veliki klek 5./6. 6. 2015

revolucionarno...?

Großglockner/ Veliki Klek je že mnoge izzival, kot pravi Rutar (PV 1895, 1/9), da se z njim pomerijo in ga zmagajo, torej zakaj ne bi izzval tudi nas in zakaj ga ne bi zmagali tudi mi?

Pri Neues Lucknerhaus (1918m) se uro pred polnočjo začne pravljično popotovanje naše sedmerice – vsaj tako se nam zdi v začetnih trenutkih zaleta. Nebo je jasno, temperatura in lahen veterc prijetna, zato takoj krenemo na pot pod tisočerimi zvezdami in vzhajajočo polno luno proti cilju, ki se nam belo sveti v daljavi. Hitro pridemo do Studl-Hűtte (2802m). Ne obiramo se dolgo in po spodbudnih besedah vodje ture, da imamo »le še 600 m višincev«, nadaljujemo v zaletu proti koči – tisti neizkušeni, prilagojeni le na 2864 m n.v. pa nevedoč tudi bitki naproti. Prečenje snežne odeje je sanjsko, predvsem za tiste, ki se nam že spi…;) Vsak v svoje misli zatopljen se prepusti vodenju lunine svetlobe, vse dokler se ne navežemo v peterico do grebena (dva se vrneta v dolino). Čeprav sva punci v sredini, v tem ni nobene romantičnosti. Počasi nas jemlje, nekatere zaradi utrujenosti, druge zaradi višinske slabosti, spet tretje zaradi prepočasne hoje punc…khm… Kljub temu ali prav zato so fantje kavalirsko potrpežljivi. Tik pred sončnim vzhodom pridemo do koče Erzherzog-Johann-Hütte (3454 m), kjer se nam odpre razgled na rožnato obarvane zasnežene vršace. Utrujeni in zaspani se pogrejemo v koči samo do sončnega vzhoda…zmanjka nam spomina…. Prebudijo nas močni »jutranji« sončni žarki dve uri za tem. Pravilno ugotovimo, da smo sončni vzhod »čisto malo« zamudili. Na vrh se podamo spočiti, sveži in živahni. To dejstvo oblaži malo žalosten občutek, da bi lahko s sončnim vzhodom stopili na vrh. Pri vzpenjanju na Mali Klek prvič srečamo skupine ljudi, na vrhu pa obtičimo zataknjeni v zamašku na sedlu med Malim in Velikim Klekom. Tu se pokažejo iznajdljivost in izkušnje našega vodnika, ki poskrbi, da se gužva razkadi. Čeprav nas je tik pod vrhom Velikega Kleka objel oblak, lahko rečemo da smo imeli razgled, sonce in novi vrh v žepu. Ob sestopu se počutimo s Klekom tako domače, da se prepustimo snežnemu rajanju, spustimo se po riti do koče Johann in se od tu dalje navdušujemo nad razgledi, ki nam jih je ponoči skrivala noč. Za nami je enkraten podvig, odlična ekipa pa na poti domov že kuje nove plane.

Tako izgleda poročilo naše ture formalno. Neformalno pa ni bilo videti konca zafrkavanju, predvsem na račun tega, ker smo se Ajdovskim ASom na turi pridružile neizkušene Vipavke. Naključje, pomota, razdvojevanje ali povezovanje? Mogoče revolucionarno gibanje? ;)) Vsekakor spoznavanje, v katerem ni manjkalo zabavnih zbadljivk in nepričakovanega zapovedanega kavalirstva Ajdovcev do Vipavk! Tale stavek vodje odprave smo popolnoma preslišale in pozabile: »Fantje, bodite kavalirji do Vipavk, sicer bogve kaj bodo govorile o Ajdovcih!«. Kako jim je kavalirstvo šlo od rok, si lahko preberete v Juretovem blogu (http://jurelicen.blogspot.com/)… Šalo na stran, da ne bo kdo narobe razumel: na zunaj in navznoter ni bilo vidnih nacionalnih razlik! Hvala, ker ste nas vzeli s seboj! Tura je bila več kot uspešna, zdaj ostajave dolžne organizacijo ene ture.

By Anja & Rozi

 

Udeleženci ture:

Simon U., Jure L., Marko O., Rozi H., Anja F., Lilijana & Uroš

Čas ture: 7 h vzpona, 5 h sestopa, 2 h spanja in 6 h vožnje (in še je ostalo časa za pohajkovanje, delo in itd.)

Višinska razlika: 1880 m (od koče Neues Lucknerhaus) oz. iz Vrtojbe (61 m n.v.): 3737 m.

 


«

Dodaj odgovor