Centralna smer v Veliki Babi

Ob zajtrku se mi je pri prebiranju časopisa slovenske novice ustavilo oko na eni fejst sliki, ki je vsakodnevno na sredini, desno zgoraj. Za vse tiste, ki veste o čem govorim; gremo na babo. Pa ne na katerokoli in s katerokoli.

Ob 6.00 uri zjutraj se s soplezalko Anjo Fabčič (AO Vipava) dobiva na Uncu, premečeva opremo v moj avto in jo pičiva proti prestolnici. V tem času se domeniva, kam sploh greva plezat ta dan. Namreč, nekaj dni prej sva se domenila, da greva plezat, vendar nisva imela ideje kam. Tako, je padla ideja, da greva na Veliko babo v Kamniško Savinjske alpe, plezat novo centralno smer. Odšla sva na Jezersko, tam sva spakirala plezalno opremo, še enkrat naštudirala dostop in se oprtana z nahrbtniki podala proti smeri. V dobri uri zložnega tempa sva prišla pod smer. Do pravega vstopa v smer vodi žlebiček II. Težavnostne stopnje, zato sva s čelado na glavi nenavezana preplezala do vstopa. Tam sva se opremila z železjem in ostalimi kovinskimi pripomočki, navezala na vrv in odšla.

Prvi raztežaj sem začel jaz. Plezanje po res lepih platkah, ne prestrmih, ne prepoložnih, prepredene s škrapjlami (žlebovi, ki jih je naredila voda) je res užitek. Po teh platkah sva kar šibala in sva se na sidriščih samo malo pomenila, razdelila opremo in sva enakovredno enkrat jaz, enkrat Anja vlekla vrv. Tudi skozi kamine se nisva pretirano zadrževala. Vmes sta dva raztežaja ocenjena z zgornjo štirko, ki sem jo imal čast plezati naprej. Uživancija.

V alpinizmu je nekaj pravil, ki se jih ne sme kršiti. Prvo je, da ne smeš pasti v smeri. Drugo je, da se držiš smeri oziroma se ne zaplezaš. No, drugo sva kar konkretno prekršila. Nekje na sredini smeri je prehod v levo pod previsom. Midva sva šla, sodeč po skici malce desno in po nekli rampi levo. Videla sva, da so tam že plezali, v smeri je bilo nekaj klinov in tudi zdel se je nekako logičen prehod. Plezam naprej, grem mimo narejenega sidrišča za spust, nakar se odločim, da pogledam čez polico, ali nemara nisva v napačni smeri. In moje oko se ustavi spodaj, na platkah in na svedrovcih. Grem nazaj do Anje in ji povem, da sva v napačni smeri. Odločiva se, da uporabiva sidrišče, ki je bilo narejeno za spust in se spustiva do prave smeri. Spust opraviva po šolsko, brez napak. No, razen, da se je vrv malo zapletla med ruševje. Prvi sem se spustil jaz, se odvezal in si privoščil malico, misleč, da je spust za nama. Ko se je spustila še Anja, sva hotela povleči vrv dol, se je zgoraj nekaj zataknilo. Res, da je bilo sidrišče za vogalom in je bila vmes skala. Splezava nazaj gor in preučiva situacijo. Odločiva se, da se Anja spusti nazaj dol, jaz pa samo za vogal in naredim novo sidrišče za spust. Zabil sem klin, s pomožno vrvico zvezal klin in ruševje ter se spustil nazaj dol v smer. Za vse manevre in dogovarjanje sva porabila malo manj kot tri ure.

Od tam naprej sva bila spet v smeri, zopet v platkah. Naprej je kar šlo. Prišla sva do sidrišča. Po skici se je proti vrhu potrebno držati bolj na levo. Vendar nisva videla nobonega svedrovca naprej in tudi omenjenih zelenih puščic ni bilo. Odločila sva se da ponajdeva kakšen logičen prehod, saj je bilo na vrhu smeri le še plezanje II-III stopnje. Prišla sva na neko gamsjo stezico, se odločila, da se razveševa in se po enki do dvojki odpravila naprej. Prišla sva do označene planinske poti. Vmes sva zgrešila omenjeno vpisno knjigo na vrhu smeri. Spustila sva se do sedla, sestopila po zavarovani plezalni poti in že sva bila pri Kranjski koči na “vadinah”. Od tu dol je v dolino še kako uro hoje. Vmes pa je začelo deževati. V vrhovih je bila megla in dež, v smeri Jezerskega pa sonce. Dež se je lesketal pred nama. Za nekoga v navezi je bil to romantičen sprehod v svetlikajočem se dežju, za nekatere pa pobeg pred nevihto. Malce premočena sva prišla do avta. Še pot domov in dan je bil zaključen. Obvezno pivo po turi pa sva prestavila na kak drug dan.

Jure Ličen

Nova centralna smer, IV+, 700 m

Čas: 8 ur ( -3 ure za manevriranje)

Plazala: Anja Fabčič (AO Vipava) in Jure Ličen


«

1 Komentar

Dodaj odgovor