Hudičev steber

V sredo po službi me je razveselil klic šefice, naj si vzamem 2 dni prosto, da pokoristim nadure. Seveda so bili potem plani takoj usmerjeni proti hribom. Poklical sem malo naokrog, pa eni delajo, eni pohajajo, Videk po opravljenem projektu, navdušen opravlja delo domačega taksista in nima časa…(Tudi mi mu čestitamo za opravljen vozniški izpit, pa tudi če ni šlo na pogled 🙂 ) Jure je bil takoj za, pa tudi če je prišel z Pakle en dan prej, človek ima ful preveč energije. Že nekaj časa sva imela ogledan Hudičev steber v Prisojniku. Klasika, ki s svojim mogočnim izgledom, kar vabi da bi jo osvojil. Odločitev je padla in že isti večer sva se, zaradi zgodnjega štarta, zapeljala pod Vršič, in ob avtu odspala nekaj uric.
Vstajanje po 5, štart okrog 6. Dostopa pod steno je za uro in pol, potem pa te čaka še zoprno snežišče do vstopa v smer. Ker sva se mu hotela izgoniti, sva izbrala prehode do stene, po gredinah na levi strani, kar pa se ni izkazalo za najboljšo idejo in sva tako zapravila skoraj celo uro. V steno sva vstopila okrog pol 9 ure. V spodnjem delu sta bili energija in motivacija na višku, tako da je plezarija potekala tekoče in brez orientacijskih težav. Raztežaji spodnje petice so bili precej vlažni, a varovanje je dobro, tako da je šlo brez problemov. Še najbolj siten je raztežaj 4-ke pred izhodom iz spodnjega stebra, ki je zelo krušljiv, kljinov pa tudi ni v izobilju. Na splošno pa ti smer postreže tako z odlično skalo, kot tudi zelo podrtimi raztežaji. V srednjem delu se je prikazalo sonce, ki je močno žgalo in pobiralo energijo. V zgornji, kaminski del sva tako vstopila že precej izmučena in tudi motivacija je padla, tako da se je plezarija precej upočasnila. Kamini so bili tudi precej mokri in sluzasti, a dobro nabiti s klini. Jure si je pri plezanju zgornjega kamina naredil tako trenje vrvi, da so njegovo kletje slišale še krave na Vršiču. Kamin je drugače res lep, dobro razčlenjen in ponudi uživaško plezarijo. Iz smeri sva izstopila po zajedi na levi strani in ne skozi preduh. Na vrhu sva stala po slabih 9 urah plezarije, ravno 5 minut prej ko se je spustila megla in je začelo grmeti. Za postanek tako ni bilo časa, kaj šel za vrh. Po Hanzovi sva hitela v dolino, nekje na polovici je začelo deževati in bliskati, na srečo pa se je najhujši naliv začel šele ko sva bila blizu avta.
Ožgana od sonca, premočena od dežja, malo prestrašena od strel, in prijetno utrujena, sva ob hladnem radlerju sklenila vtise tiste prave ture, ki ti postreže tako z vso lepoto hribov, kot tudi z resnostjo in strahospoštovanjem.

Tadej Slokar

Prisojnik, Hudičev steber V-/IV+ 500 m
Plezala: Tadej Slokar in Jure Ličen
Čas: Slabih 9 ur

 


«

Dodaj odgovor