Velika Cima

 

Po le dobri uri spanja zgodaj zjutraj z Barbi zmečeva opremo v avto in v Gorico po Deana. Predvidena tura namenoma ni ambiciozna (Velika Cima (okroglih 2999 m) v Dolomitih z normalnim pristopom – to je po sledh prvopristopnikov iz leta 1869). Po mojem nedavnem dvomesečnem plezalskem pavziranju zaradi sanacije poškodovanega komolca prej penzionistična kot junaška. A nič zato.

Ob upoštevanju Deanove fotokopije opisa iz Planinskega vestnika lahko preprost dostop od parkirišča (24 evrov!) pri planinski koči postane daljši in napornejši, vključiti je možno tudi dvome, preklinjanje, izgubo časa, iskanje, vračanje …. A ker Dean Cino že pozna, se tem težavam izognemo. Tudi omenjenih puščic in ploščice ob vstopu v smer ne gre iskati, oznak verjetno namenoma že leta ne obnavlja nihče, ponekod omenjeni svedrovci so se tudi že temeljito izginili.

Sicer ne pretirano zahtevno poplezavanje in mestoma kaminsko plezanje, kjer se občasno navežemo, opravimo v celoti v pohodnih čevljih,  nekoliko bolj nam vzpon začini le moker spolzek detajl v enem od kaminov. Je pa ob številnih  možnih variantah treba za 600 višincev te smeri kar precej pozornosti posvetiti orientaciji. In Deanove izkušnje so tu bolj dobrodošle, kot moje ali Barbino morebitno ugibanje. Barbi bi od vtisov omenila še občasno prezebanje, čeprav lahko avtor tega zapisa, zase potrdi le dolge rokave, občasne poglede na okolico pa fotke opišejo bolje kot nadaljnje besedičenje.

Na vrhu Deanov telefonski selfi naše trojice in praznjenje rukzaka z namenom rahlega polnjenja želodca, osebna sestopna bruto masa pa se s tem ne spremeni.

Sestop s Cime so v glavnem abzajli, precej njih, sidrišča so pripravljena na 30 metrov, a enega od njih vseeno zgrešimo in sredi soliranja v kamin prosim sosednjo abzajlajočo navezo, domačina, očeta s hčerko, če se lahko sredi raztežaja zaradi varnosti raje prišlepamo kar na njihovo vrv. Potem nižje jima vrnemo uslugo in oboji uporabimo naš štrik, še malo nižje pa potem oba štrika zvežemo in so abzajli dvakrat daljši. Zadnji abzajl začini osmica, ki se zatakne med steno in vgnezdeno skalo. Za rešitev nastalega zapleta se med Deanovim vzponom in mojim spustom do zajebavne točke odločim za slednjega, sicer pa sestopimo brez težav. Prijeten dan. Brez sarkastičnega podtona.

Marijan

 

 

– – – – – – – – –
Plezali: Dean Strosar, Barbi V. Močivnik, Marijan Močivnik
Datum: 31. julij 2015
Gora, smer: Velika Cima v Dolomitih, južna stena, normalni pristop
Težavnost: AD, III+/II, 600 m
Čas plezanja: 5 ur, s sestopom 9 ur


«

Dodaj odgovor