Cortina

Dopust se je začel, vreme pa kar ni in ni želelo sodelovati. Vseeno nama je z Darjanom Kodeletom, uspelo šibniti za 2 dni v Dolomite.
Štartala sva v četrtek in se okrog 11 ure zvečer namestila pri zapuščeni hiši pod Falzaregom. Že po kakšni uri naju je dež pregnal v avto. Deževalo je celo noč, šele zjutraj se je vreme popravilo in zbudila sva se v sončno jutro. Ker sva čakala, da se skala posuši, sva v smer štartala šele okrog 11 ure.
Za prvi dan sva si izbrala 300 -metersko smer Via Dibona v Torre grande di Falzarego. Smer mi je padla v oči že oktobra lani, ko smo z GRS-jevci plezali v sosednjem Col de Bois-u. Takrat smo gledali navezo tik pod vrhom in nekdo je takrat na glas razmišljal, da to mora biti sigurno kakšna sedmica. Gre za zelo markantno, pokončno steno, v lepi dolomitski špički, kjer se težave stopnjujejo do vrha. Po čekiranju vodnička, sem ugotovil, da gre »le« za 5+ in pristala je na mojem seznamu želja.
Že takoj je bilo jasno da bo v smeri gužva. Par raztežajev više sta bili 2 navezi, ravno pred nami pa sta štartali navezi Italjanov in Francozov. Z njimi smo si potem čez celotno smer delili štante, sama plezarija pa se je zaradi čakanja podaljšala za kakšni 2 uri. Smer je lepa, pokončna, začneš v 4-icah, nadaljuješ v spodnjih 5-icah in zaključiš v zgornjih 5-icah. Skala je večinoma dobra, še najslabše je ravno v detajlu smeri, kaminu tik pod vrhom. Tudi klinov je v smeri precej malo, tako da gre za kar resno plezarijo. Najbolj zanimiv je zadnji štant, kjer so klini zabiti v steni, sam pa sediš na stožcu, kakšne 2 metra stran, okrog in okrog pa imaš skoraj 300 m lufta. Smer in največje težave se končajo prav na vrhu, na ostri špički.
Po sestopu sva šla pohajat po Cortini in se čudit cenam v izložbah 🙂 V eni od stranskih ulic pa sva tudi odkrila manjšo picerijo, z nepretiranimi cenami in eno najboljših pic, kar sem jih do sedaj jedel.
Zvečer sva se prestavila pod Tofano, saj sva želela naslednji dan splezati Constantini-Ghedina, v drugem stebru. Tokrat se je dalo lepo prenočevati na prostem, noč je bila jasna, proti jutru pa so se zopet začeli zbirati oblaki. Do pristopa pod steno je še zgledalo solidno vreme, potem pa je steno kar naenkrat ovila megla in začelo je rositi. Ker sva oba ziheraša, sva raje na hitro spremenila plane in šibala pod Cinque Torri, splezati raje kakšno krajšo smer. Vreme se je slabšalo, tako da sva se pravilno odločila. Izbrala sva si zopet Dibonovo smer: Parete nord, v Torre Barancio. Krajša, 120- metrska smer, na papirju IV+, nama je dala vetra. Konstantna vertikala in težave primerljive z smerjo, ki sva jo plezala dan prej. Poleg tega je v smeri malo varovanja, pa tudi malo možnosti za uporabo frendov in jeb. Najtežja IV kar sem jih plezal. Ker je na drugi strani stena krajša,a precej previsna, lahko sestopiš z enim abzajlom, po luftu.
Zopet je začelo rositi, tako da sva s plezarijo zaključila in se po krajšem postanku v Cortini, odpravila proti domu. Letos se še vrnem! 🙂
Tadej Slokar

Plezala: Darjan Kodele in Tadej Slokar
– Torre grande di falzarego, Via Dibona ,V+ 300 m
– Torre Barancio, Parete nord, IV+, 120 m

 


«

Dodaj odgovor