Spominska smer Sandija Wisiaka

Vsaka zgodba potrebuje uvod, jedro in zaključek. In nedeljsko plezanje v severni triglavski steni ima vse to in še več. Jaz, Tadej in Egon smo se domenili, da bi šli z Egonovimi izkušnjami plezat v steno. Tako smo se trije planinci dobili ob 3.30 uri na Uncu in odrinili v Vrata. Tam je bilo že kar lepo število avtomobilov in seveda pohodnikov. Naša zgodba se začne malo naprej od Aljaževega doma.

V jutranjem svitu hodimo naši steni naproti. Naše oči se ustavijo tam, kjer je spominska „ta velika“ vponka, saj nam ni bilo jasno, kdo ima tako močno čelko. Ko pridemo bližje so bili tam dva policista, dve novinarki in snemalec. Policista nas pregledata in nam data napotek o varni hoji in opremi v gorah. Po tem pa novinarka stopi do mene, ne vedoč kam gremo in kaj bomo tam delali ter mi zastavi vprašanje „A vi pa kar v neprimerni obutvi?“ Bil sem namreč obut v supergah. Malce nenaspan sem bil pripravljen na kreganje. A smo jih na hitro odpravili in odšli naprej. Zmontiran in netočen odstavek je na voljo na portalu RTVSLO. Če nas slučajno policista ne bi spustila naprej, smo že gledali, kje po gozdu bi se lahko splazili mimo njih. Hodimo naprej ter si pašemo oči na smereh v steni ter delamo načrte za prihodnost. Po dobri uri in pol pridemo do čudovite razpoke v steni. Tam se začenja naša smer; smer Sandija Wisiaka – posvečena istoimenskem alpinistu. Tadej se zadnje čase počuti domačega v „petkah“, zato se odločimo, da naju z Egonom popelje čez prve raztežaje.

Smer se začne v vstopnem kaminu, polnega naloženega kamenja (kot da ni taka cela stena), tako, da kamni kar dežujejo navzdol. Ko Tadej pride do prvega sidrišča, malce pod njim, na poličkah pride mimo gams kjer njegov radoveden pogled pravi „WTF?“ Ko gams odide in obvezno sproži kamenje poleg nas, midva z Egonom odideva navzgor. Na začetku skala ni ravno idealne kvalitete, ni pa tudi kamnolom, pa še gladka je. Ravno prav, da ni prelahko in ni pretežko. Samega varovanja v smeri je bore malo. Smo kar pridno zabijali, jebali in frendali. Klini v smeri so bolj za smerokaz. Po začetnem kaminu nas smer popelje iz pod previsov desno na plošče v poklino in naprej pod streho. Še dobro, da smer ni speljana čez to streho. Strehi smo se izognili s prečenjem po gruščnati polički v levo v poklino. Od strehe navzgor sta nas ločila še dva raztežaja in smo se poslovili od petk. Do tu je bila sama smer kar precej zračna. Na nekaj mestih smo videli sneg pod nami, poleg katerega smo vstopili v smer. Na vrsti sem bil jaz, da pokažem kaj znam, saj sem bolj domač v štiricah. A moje štirice so pomenile iskanje naravnih prehodov oziroma cikcakanje levo in desno. Tudi kakšen klin se je našel v tu. Kmalu po tem smo prišli na steber, kjer označuje stik naše s tržaško smerjo. Po opisu in skici se je Egon javil, da nas pripelje ven po naloženih in krušljivih policah. Odločitev je padla, da ne gremo ven po izstopnem žlebu, pač pa po sistemu polic, ki vodijo proti plemenicam. Tu plezanje oziroma hoja je bolj spominjala na gamsjo hojo s proženjem kamenja v dolino. Tu nisem vedel, ali naj nadaljujem v plezalkah ali naj se preobujem v neprimerno obutev, vendar sem raje nadaljeval v plezalkah. Sem pa se na vsakem sidrišču sezul, kar je pomenilo orgazem za noge. Vsaj glasovi in izdihi so bili taki. Ko sva s Tadejem plezala po toboganu proti koncu, sva že videla luč na koncu tunela, oziroma od sonca osvetljenga Egona z njegovo oranžno čelado. Na vrhu smo si čestitali, se na hitro razorožili in se odpravili nazaj dol v dolino, saj smo vedeli, da imamo kar lep kos sestopa, še bolj pa to, da nas bo ulovila noč. Sestopili smo po bambergovi smeri in ugotavljali, če si jo lahko pišemo za sestopno smer z opombo A0 (100x prijel za klin). V tem času smo bili že medijska senzacija, saj smo dobivali klice in SMS-e od znancev. Baje smo imeli več ogledov kot Požigalec in himna Murkotovega Damjana skupaj. Po dričanju in padanju po melišču pod sedlom luknja, nas je čakalo še nekaj dolgočasne hoje do izhodišča.

Vsak zaključek uspešne ture in naše zgodbe smo zaključili z obveznim pivom v dolini in evalvaciji našega vzpona ter komentiranjem jutranjega dogodka. Vožnja domov je potekala kar hitro, saj je Egon potreboval spanec za naslednji dan v službi.

Jure Ličen

Triglav, severna stena; Smer Sandija Wisiaka, V, 600 m

Plezali: Tadej Slokar, Egon Pavlica in Jure Ličen

Čas: skupaj doooolgih 12 ur


«

Dodaj odgovor