Nemška

Boštjan mi je zabičal, da o soboti MORAM pisati in da MORAM citirati Miheliča.
Ubogam. In verjamem, da je s tem hotel nekomu nekaj med povedati. Z načelniške, mentorske ali prijateljske pozicije. Evo, vsem ki tole berete, zahtevani citat, skrajšano:
Preplezati najvišji triglavski steber … pomeni biti alpinist.
(Mihelič ima sicer tu v mislih celoto – do vrha. A naši ekspediciji je bil dan v danih razmerah že nekoliko prekratek, pa smo nekajstometrsko skalno malenkost (od izstopa iz smeri do Aljaževega stolpa) nad uspešno preplezanim kilometrom pustili za kdaj drugič. Če pa se kdo ob primerni priložnosti javi za celotno avanturo, se z veseljem pridružim! O okusih se sicer ne razpravlja, a vseeno ali pa ravno zato: Dolga nemška je namreč LEPA. Pika.)

Mišljeno je bilo tole že teden pred tem, pa se je Boštjan odločil, da bo še malo počival svoj komolec. Z Barbi seveda nisva ugovarjala (in je takrat tudi na Boštjanovo prigovarjanje padla Mis Julijcev (Krobath-Metzger) – objavljeno na teh straneh). A zadnji avgustovski petek zvečer potem vsi trije v Vrata (namesto v Belo :-)), tam carboloading (Barbina hladna pašta) in v Šlajmerju pričakovano neuspešen poskus spanja med falago idrijsko-cerkljanskih verižnih smrčačev. Itak. Jebat ga.

Še temno sobotno jutro. Ura in pol dostopa. Vstopimo nenavezani in v pohodni obutvi. Ter tako nadaljujemo. Dokler Boštjan za vsak slučaj, morda testirajoč naju – povabljenca, ne prepleza nekaj naslednjih raztežajev kot prvi v navezi treh (med navezovanjem nas prehiti tam takrat še nenavezana dvojica in to je tudi ves opaženi sobotni promet v sicer menda kar obljudeni smeri), nakar vlogo prvega plezalca suvereno prevzame Barbi. Boštjan odslej do konca solira (s tem je rešen vlečenja štrika, je pa v nahrbtnik prevzel nekaj dodatne šare) in ji občasno pomaga pri orientaciji. Plezarija Nemške namreč ni težavna (niti meni, torej nikomur), zna pa biti menda orientacijsko kar zahtevna (verjemimo!). In potrebno je upoštevati tisti že omenjeni vertikalni kilometer – z vsem, kar to potegne s sabo. Vertikalni kilometer se razmeroma preprosto zapiše (19 črk in presledek) in hitro prebere, preverjeno pa zahteva malce več od primerljivo ocenjene nekajmetrske smeri v opremljenem plezališču. Od mene je recimo podvig zahteval nekaj ur časa (ne bodimo malenkostni), dve frutabeli, poldrugi liter vode, pol litra izotonika in nekaj lističev večslojnega toaletnega papirja. In prav pride Simonovo kladivo. Izbiti mi je sicer dano samo za en klin a vseeno – tega uspešno.

V lažjem, spodnjem, delu smeri nenamerno mimogrede (beri: po neumnosti zaradi neizkušenosti) izvedem dva, v težjem delu pa enega strosarja* (*delati/narediti … strosarja mi od predhodnega vikenda pomeni plezati težje, kot je potrebno :-))) ).

Za morebitne tamkajšnje poznejše podvige koga od bralcev je smiselno omeniti, da vrv, nadplezleac, naveze zgoraj in geologija občasno do redno z asistenco gravitacije prožijo navzdol znatne količine drobirja, pa tudi večjih skal. Sidrišča so sicer (menda ravno zato) postavljeno nekoliko iz padnice, a vseeno … Podpisani sem se dvema projektiloma izognil za mišjo dlako. Morda za malo več. A nikakor dosti več kot za mišji kurac (za več podrobnosti o tem kliknite na to povezavo!).

Najbolj zanimiv del Nemške je (poleg precej mokrega detajla pod izstopom) skoraj zagotovo legendarna Luska, z vsega nekaj decimetrov do nekaj več decimetrov široko in do nekaj metrov visoko špranjo med glavno steno in kdo ve kdaj proti jugu umaknjeno ozko skalno gmoto. Pogled v tisto razpoko požene v žile nekaj adrenalina in v možgane nekaj vprašanj o splošni smiselnosti tovrstnega početja in o konkretnih razlogih za biti takrat tam, a potem se izkaže, da je vse skupaj precej lažje, kot se zdi. Celo meni. Torej komur koli. Čeprav si verjetno povprečno inteligenten osebek tam vseeno nikakor ne želi zdrsniti v globino. Že zakaj. Kakor koli, Boštjan pozneje pove, da je v Luski razmišljal, kako neprijetno bi bilo tam recimo doživeti potres. A brez panike – Triglav je z bovškega konca streslo šele dobri dve uri pozneje in smo lahko tozadevno dogajanje tokrat le poslušali. Bo pa morda kdaj drugič bolj zanimivo! Čeprav v resnici upam, da ne. Nekajsekundni nizkofrekvenčni potresni zvok od vsepovsod je bil med sestopanjem precej srhljiv že sam zase.

Vreme smo si za opisano turo naročili ravno pravšnje – gospod načelnik in gospa soproga sta se razgibavala deloma v kratkih, deloma v dolgih rokavih, podpisani z učinkovito špehovo toplotno izolacijo pa sem ves čas nikomur razkazoval bicepse v kratkih rokavih in na dolge rokave med zihranjem le občasno pomislil.

Prvi neposreden, že slaboten sobotni sončni žarek, nas počaka šele prav na vrhu smeri (ko mi Boštjan reče: evo, to je to!), toliko da mi na srečo pokvari obvezen selfi (ker je slab, mi ga ni treba objaviti), trudi se nas ogrevati nekam do Praga, malo pozneje pa preda štafeto čelkam, katerim se potem pridruži polna luna, ki meče ostro senco Triglava na sosednje pobočje.

Edini res neprijeten občutek dneva me prevzame proti koncu sestopa, malo pred dvaindvajseto. Sledi vključitev telefona, klic Boštjanu, ki je že nekje spodaj in potem SMS s ključno besedo: PIVO! Ko okoli pol enajste, torej po 17 urah razgibavanja (Boštjan je vsemu skupaj nekje zgoraj rekel gibanje po gorskem svetu) s soprogo stopiva na teraso že zaprtega Aljažega doma, pri mizi čaka znana družba (Boštjan, Jure, Peter) s steklenico naročenega piva. Hvala tistemu, ki jo je plačal.

Medtem mi prileti še popoldan odposlani SMS – ali bomo danes kaj v Beli? Ne, sorry, danes zanesljivo ne.

Nakar še vožnja do doma. In potem seveda v nedeljo znatno podaljšan spanec.

Pod črto, iskreno:
Hvala Boštjanu za povabilo in vodenje
ter čestitke Barbi za suvereno plezanje v vodstvu.
Čeprav so ji seveda bolj kot moje, pomembne Boštjanove pohvale. Razumljivo.

 

Fakti:

Dolga nemška smer, Triglav, IV-/III, 1000 m, 11 h
Plezali: Barbi V. Močivnik in Marijan Močivnik, Boštjan Mikuž
Sobota, 29. 8. 2015


«

Dodaj odgovor