Bivaking

Bila sta dva sončna dneva. In noč vmes. In vsi normalni alpinisti ponoči zbirajo moči, da bi povsem izkoristili sončne zimske ure … Mi pa smo se v večernih urah bližali Kaninu. Navdušenje je bilo veliko in nasmeh na vsakem obrazu je sporočal misel »ma kašni norci smo 🙂 dajmo pa to izvest do konca 🙂 «  Zaradi zasnežene in poledenele ceste se ni bilo možno vzpeti z avtomobili bližje cilju in je Egonova obljuba, da bo hoja kratka, razvodenela. Vsi smo navdušeno skočili iz avtomobilov in si začeli tlačiti žolne pod majice na raznorazne načine. Egon je povlekel ven še 20 lopat in naši nahrbtniki so postajali vedno težji. Začetna hoja je bila zelo prijetna. Uživali smo v razgledu: dolina in gore so v noči izdajale njihovo veličino zaradi snežnega odseva skoraj polne lune. Večinoma smo ugasnili čelke ter uživali v romantiki bele noči. Aljaž in Egon sta pogumno korakala s smučmi na nogah v upanju na izredno smuko naslednjega dne.

Navdušena hoja po sledovih ratraka se je čez uro ali dve spremenila v vprašanja o nadmorski višini. Jure je z nasmeškom odkrito naznanil, da imamo poln k***** te hoje, Egon pa nas je vse nagnal z enim »vozi miško« in spet smo se pomikali naprej. Kmalu so se smreke spremenile v macesne in po Aljaževi napovedi smo bili zelo blizu cilja. Polona je šibala naprej in zagreto hodila v kratkih rokavih.

Prišli smo do C-postaje žičnice, odložili nahrbtnike in si opomogli. Egon je hitro dal navodila, kje naj začnemo kopati in vsi zagnali smo se v kopanje lukenj z veliko tekmovalnostjo in željo po izgradnji najlepšega bivaka. Urno smo se izmenjevali pri kopanju in porivanju snega iz bivaka. Napor je pregnal mraz.

Zelo profesionalno smo se izognili tehničnim arhitekturnim težavam in smo bili kos vsakemu izzivu narave (vsakič ko smo se dokopali do grma, smo začeli kopati v drugo smer). Zelenjava in rastline so začele skakati iz lukenj z vseh strani, noži so švigali po snegu. Pridobljeno grmovje nam je omogočilo tudi izgradnjo zelo estetskega drevoreda pred bivaki. Rivalstvo med skupinami je pripeljalo do gradnje zidov med bivaki, napetost je bila zelo velika. Sebastjan je povlekel ven dvekilsko lopato, ki se je izkazala zelo dobra pri kopanju, ampak je ni preveč posojal, saj je hotel ohraniti prednost pri hitrosti 🙂 . Bivak Tadeje, Polone in Jureta je bil res podoben luknji za miši in se je razprostiral vedno bolj globodo 🙂 . Ko so ga kopali so kar izginili iz oči. Zaradi izredne pomembnosti estetike v takšnih razmerah smo okrasili bivake še z dodatnimi hlodi, ki smo jih dobili pod streho žičnice (pravzaprav smo podaljšali streho bivakov, da se ne bi topel zrak preveč izgubil). Večinoma bivaki niso dosegali teorije (z razliko tistega od Egona), z vidika klavstrofobičnosti pa so bili zelo optimalni. Zaradi izredne zagnanosti in pomanjkanja orientacije v luknjah smo pomotoma skoraj prekopali zidove med bivaki. Skopali smo štiri bivake: dva velika za tri osebe, enega za dve osebi ter enega enoposteljnega zelo profesionalnega s predsobo.

Končno je po dveh urah hoje ter dveh urah kopanja prišla na vrsti malica. Najprej smo vsi povlekli ven krepčilne likerje. Lesena hišica v bližini nam je omogočila, da smo se lahko posedli na suho in lepo zložili na mizo salame, slaščice, kruhke in oreščke. Odmevala je tudi rojstnodnevna pesem, pripravljenost Polone na vse razmere pa je dosegla tokratni višek: veselo je privlekla na dan tortico, ki jo je spekla mama. Heci niso manjkali, vključno z resnimi debatami o neuporabnosti wc-papirja namesto papirnih robčkov zaradi poškodovanja nosu in s sumničavostjo, da se jamarji plazijo okoli hišice. Naučili smo se, da se je možno spraviti kamorkoli, če v luknjo zatlačimo najprej glavo in roko. Kljub mrazu je bilo zelo prijetno. Tadeja je marljivo vlekla čajne vrečke iz nahrbtnika in Jure je pridno nosil sneg v kozico in nam delal čaj. Egon je rezal salam, Marijan pa je vse dokumentiral. Polona je srkala čaj iz njene prekrasne pikčaste šalčke.

Nikomur se ni pravzaprav mudilo v ledeno spalnico, zato se je noč kar zavlekla. V poznih nočnih urah smo se končno odpravili, da izpolnimo cilj našega izleta, čeprav nismo bili prepričani, da bomo zapustili leseno kočico za celo noč.

Naš bivak je bil res udoben in prostoren, izkušnja je zgledala preprosta. Iz sosednjih bivakov se je skozi notranje stene videla svetloba in opozarjala, kako hitro bi lahko vse bivake združili v enega. Kmalu se je oglasil mraz in trdna ledena podlaga. Par napadov panike v nočnih mislih o ujetosti v luknjah in o zmrznjenih telesih je pregnal spanec. Preizkušnja je bila za nekatere težja, saj se je pokazala pomembnost ravne podlage v bivaku.
Jutro je vse poplačalo. Jutranji blišč, razgled in gore so razglašale, da je bilo vse vredno. Polona in Jure sta celo privlekla na dan zobno ščetko. Po malici smo se igrali iskanje žoln in se potem spustili v dolino z lepimi spomini.

Veronika Pegan

Kdaj: sobota (20. 2. 2016) in nedelja (21. 2. 2016)
Udeleženci: Egon, Veronika, Polona, Tadeja, Jure, Aljaž, Tilen, Sebastian, Marijan

 


«

Dodaj odgovor