Dufourspitze

Evo, pa imamo razlog se oglasit tudi tisti bolj tihi (beri: nedejavni) 😉

Po nekaj letih nabiranja izkušenj v lažjem višjem svetu centralnih Alp in počasnem premikanju kvalitete tudi na tem področju naprej, nam je tudi  letos uspel vrh, ki prekaša lanskega, in predlanskega in predpredlanskega 😉

Zdaj že stari mački, smo sklenili, da večkratno obiskovanje oddaljenih štiritisočakov za prilagajanje na višino ne pride več v poštev. Čas, stroški, organizacija, vreme… No go. Doma so gore čisto dovolj za kondicijo, za plezanje in poplezavanje in vsesplošno pripravo. Aklimatizacijo tako napravimo s podaljšanim izletom v Švico za 2 dni in prvim lažjim vzponom na Strahlhorn 4190m, nad Saas Fe-jem. Tura je bila povsem primerna za ta namen, tehnično nezahtevna (če izvzamemo meglo zjutraj), s počasnim vzponom, nas je vse temeljito pripravila na zrak nad 4000 metri. Kljub vsemu kar dolga, vsega skupaj čez 10 ur miganja. Prvi žulji ipd seveda v paketu. Od tu sledi povratek v dolino in mondeni Zermatt, kjer eno noč prebijemo v low-budget hostlu med backpackerji…

Naslednji dan sledi vlak na Rotenboden (€€!!!), kjer se končno spet odlepimo iz množice turistov in se zapodimo v dolino… Ja do Monterosa Hütte je treba v dolino in potem spet gor, taljenje ledenika je pot iz opisa podaljšalo na debele 3 ure. Vmes moram še poservisirat ožuljen podplat, kar v koči rešim z vložki iz kartonaste škatle… Koča je spet €€!!!, ampak dejansko prva, kjer mi ni bilo težko dat denarja. Od osebja, do ambienta in opreme 1A. Verjetno tudi zato, ker prečenje ledenika sfilitrira množice, ki se zgrinjajo na nasprotnem bregu.

Vzpon po zajtrku ob 2h ponoči, start ob 3:19. Sprva ledeniška morena, nekaj trikov z orientacijo in smo na ledeniku. Tega je potem za naslednjih 5 ur, gaz dobro vidna. Neskončna prostranstva, sprva nekaj razpok, potem pa čiste smučarske vesine. Izgleda (pre)enostavno, dokler ne dosežemo sedla nad 4000m. Od tam sledi strm vzpon 40° po grebenu za cca. 300m po sicer dobro narejenih stopinjah. Sledi uravnava s prvim skalnim grebenom, zračnim, vendar netežavnim, vsem  v zabavo, čezenj se zapodimo. Za njim sledi krajši ozek snežni greben in spet strm vzpon po snežišču 45° za še kakih 100m. Izgleda kot da je vrh pred nami. Na vrhu se izkaže, da smo na začetku daljšega grebena, ki res pelje na vrh – ta pa ni blizu. Še kakšno uro poplezavanja po zelo zračnem grebenu in stopnjujočih se težavah (povprečno II), kjer zadnje težave doda še naveza bratskega naroda iz severovzhoda, ko se v svojem stilu spuščajo po smeri vzpona. Po pol ure, ki jo je vsak od nas prečepel v svojem položaju in njemu namenjenem delu grebena se naveza stonoge le odstrani in sledi še krajši kamin ter vrh! 7h15′.Brezvetrje, sonce pogledi vseokoli. Naveza na vrhu nama potrdi, da spust po fiksnih vrveh na ledenik s naslednjega vrha ni možen (nedavni skalni podor), tako da sklenemo tudi mi povratek opraviti po isti poti. Vreme nam gre res na roko, po daljšem počitku in taktičnem izogibu še eni bratski stonogi, se v dveh štajerskih navezah počasi vračamo po grebenu. 1,5h grebena, nato neskončna snežišča in za poslastico še labirint ledenika v popoldanskem soncu. V koči smo po dobrih 13h urah. Kar nekaj več od opisov, vendar razen zastojev ne grebenu (gora kljub temu ni posebno obljudena) in počitka na vrhu ter nekja malega vmes, zmerno intenzivno gibanje. Težav z višino ni imel nobeden, uvodna tura je dosegla svoj namen. Imeli smo tudi srečo z vetrom, saj smo se po zračnem grebenu na 4500m lahko gibali brez večjih težav v obe smeri. Vsi skupaj in vsak  zase smo zaključili da je bila to po kakovosti ena izmed boljših, če ne najboljša tura v naših naborih. Na vrhu smo bili Anja Fabčič (AO Vipava), Martin Jug in Valter Ščukovt (AO Nova Gorica oz. odprava Letrika) in Dominik Mikuž iz AO Ajdovščina.

 


«

Dodaj odgovor