Krompirjeva Paklenica

Subjektivno in nepopolno

Dva dni Pakle pred prvim novembrom ni prekratko za nekaj plezanja, nisem pa tratil časa s fotoaparatom, v žepu telefon.

Ekipa apartmaja Dijana: Petra Fučka, Magdalena Fabčič, Barbi V. Močivnik, Jernej Zavrtanik, Marijan Močivnik, Timotej Ušaj (sicer ni član našega AO, a tudi ni moteč element, je že preizkušen udeleženec nekaterih naših skupnih podvigov, ne preklinja, se strinja z vsakim pametnim (torej z vsakim našim) predlogom in razume naš sarkazma poln črni humor).
Celotna zasedba v Pakli je sicer še bolj številna, a časovno in logistično fragmentirana, tako da je ločenih vtisov več kot skupnih. Posledično to velja tudi za podatke o preplezanih smereh. Skupnega administratorja za zbiranje podatkov in vtisov nismo določili, zaenkrat torej vsak sanja po svoje. Če ne prej, dobi večino podatkov o posameznih vzponih gospod načelnik za statistiko pred občnim zborom. Pa na zdravje!

Nekaj vtisov brez pretiranega prisilnega objektiviziranja

Doktor Frankenstiin: smer za moje tokratno pakleniško vplezavanje. Vstop še neogretega in krepko neprespanega mišičevja, špehovja, drobovine in živčevja z nujno železnino na plezalnem pasu zahteva nekaj koncentracije, morebitna napaka vodilnega v navezi brezpogojno pomeni njegov trd in verjetno boleč pristanek v štantu. V nadaljevanju se zdi  smer razmeroma na silo speljana, in bolj kot plezalsko, opravičena statistično. V spominu vseeno ostane luštkana platka v začetku zadnjega raztežaja. In šest, sedem, osemnajst, morda celo sto dvanajst ali milijarda navez hkrati na štantu pod njo. Z eno besedo: gneča. Za razliko od Nosoroga na drugi strani soteske, kjer je vsak štant opremljen le s po eno navezo, milijarda in pol pa jih v vrsti čaka spodaj na vstop nad parkingom. Frankenstiina plezava z Jernejem, izmenično. Druga naveza: Barbi in Magdalena, izmenično.

Brezplačni informativni vložek: tozadevno premladi in posledično filmofilsko neizkušeni plezalci smer v svojih poročilih redno napačno preimenujejo v Doktor Frankenstein. Za razumevanje pravilnega imena smeri in njegovega porekla je nujen ogled Brooksove filmske parodije Mladi Frankenstein (Young Frankenstein – igra ga Gene Wilder) iz davnega leta 1974 (kdo od bralcev je bil takrat že živ?). Med drugim se v filmu izve tudi, kdo je Igor (lik v filmu igra Mary Feldman) po katerem se imenuje sosednja smer Aigor in zakaj se to ime pravilno izgovarja kot Eye-gor. Pika.

Severno rebro: V našem primeru je glede na Petrin predlog ta smer tokrat preplezana kot vmesna stopnja za doseganje višje nadmorske višine za poznejši prestop v Akademsko. Da manj pešačimo. In si hkrati vsak pridelamo eno smer več. Za osebno statistiko. Kmalu po vstopu dohitim predhodno navezo in hvaležni dami nad mano na njeno željo pogumno asistiram s predlogi njej primernih stopov. Leva noga sem, desna tja … Smer po nekoliko težjem zadnjem raztežaju izstopi v tesen hodnik – markantno ožino, kjer plezalca pri frontalnem prehodu ovira oprema na bočnih zankah pasu, pri bočnem prehodu skozi njo pa nahrbtnik in naprej ter nazaj orientirane moške, ženske ali uniseks telesne obline. A ker tu ne gre več za plezarijo v ožjem pomenu, je to bolj fotografsko in leposlovno zabeležljiva zanimivost kot vpliv na težavnost smeri. Severno rebro plezava z Jernejem, izmenično. Druga naveza: Petra in Timotej, izmenično.

Akademska: Klasika. Ko že v prvih detajlih strme vstopne rampe globlje zadiham in vpnem prva varovanja, mi Petra od spodaj sarkastično sporoči; by the way, tole naj bi bila trojka. Moj kisel nasmeh skozi trdno stisnjene čekane. To je torej to. De facto. Srečanje tretje vrste z legendarno izmuzljivo mitsko težavnostjo, imenovano Frančkova trojka. Fak. V Panettonu sem nekaj podobnega lezel kot petico. Kaj nas šele čaka glede na ocene ostalih raztežajev!

V praksi je potem tako, kot predlagajo izkušeni: taki oceni avtomatsko vnaprej prištej eno težavnostno stopnjo. Vsaj eno. Ne bodi malenkosten, ne šparaj! Raje si v mislih dodaj več kot manj in se potem odloči. To potem potrdi tudi Tine iz Vipave: tako pač je s klasičnimi smermi tam nekje iz osemdesetih let prejšnjega stoletja v Anića kuku. Jernej jedrnato: včasih ni dosti manjkalo, da bi spustil kako rjavo črtico. Skratka: dovolj resno, da po dveh skrajšanih nočeh, predhodni Severni rebri in štirih urah prečk, rampe, kaminov, platk in vsega ostalega ravnokar plezane Akademske smeri najtežji detjal smeri na začetku njenega zadnjega raztežaja raje potehničarim, kot da se mi že precej utrujenemu zgodi srečanje s skalovjem pod mano. V vodiču je detajl sicer ocenjen kot klinčeva petica, torej po tej plati, glede na izkušnje od drugod in tudi glede na včerajšnjega Frankenstiina, nič posebnega, a ko si ga Jernej podrobno ogleda, mi ga velikodušno podari (Jernej, hvala! :-)). Skratka moj A-nič. Tudi zato, ker nas potem itak čaka še večerni sprehod po sončnem zahodu po dobro nabrušenih kamnitih rezilih preko Anića kuka in nočni sestop s po eno čelko na navezo do parkinga. Skupaj za Akademsko štiri ure plezanja, pol ure pakiranja in počitka na vrhu ter dve uri sestopa. Akademsko plezava z Jernejem, izmenično. Druga naveza: Petra in Timotej, Timotej v vodstvu.

Kot izvemo pozneje, iz Velebitaške s podobnimi vtisi in poročili o težavnostih in njunih A-nulah izstopita nekaj minut pred nami Barbi in Magdalena, ki sta to klasiko plezali s Tinetom (v vodstvu) na njegovo včerajšnje povabilo Petri.

In potem osvežilen tuš, krepčilna pašta in klobase z zelooo dobrim vinom (oglasno sporočilo: Piana rosé Piana 2015 in Piana merlot 2013, produced and bottled by Barbi) ter drugimi osvežilnimi napitki. Ter namesto predvidenega takojšnjega odhoda domov (Barbi in jaz, ostali itak še ostajajo), raje postelja.

Marijan Močivnik

 


«

Dodaj odgovor