Piz Cjadin

To je bilo eno eno tistih nedeljskih juter, ko te budilka ob 5h zjutraj ukrade spancu, nosnice ti poboža vonj po čokoladi in cimetu zvečer pečenega kolača in se zaveš, da je to začetek krasnega dneva. Čeprav takrat še nisem vedela, kam sploh gremo, kdo gre, kaj me čaka, me je preplavila prijetna nestrpnost. Moj prvi zimski vzpon. Cepini, dereze, lavinski trojček… vse pripravljeno, čas je, da gremo.
Prvi plan je bil vrh v Avstriji, pa je bil zaradi premalo snega prestavljen v Italijo v Karnijo. Zame raj na zemlji. Ob 9h smo se začeli počasi vzpenjati po na začetku asfaltirani cestici, ki pa je bila prekrita s snegom in ledom, kar mi je že takoj dalo vedeti, da vrh ne bo zelo lahko dosegljiv. Čez par 10 metrov se je pot odcepila desno, se zožala in postala bolj strma. Tam je bilo zaradi senčne lege snega že več, na trenutke je segal čez kolena, na parih odsekih tudi poledenel. Počasi smo se vsi začeli slačiti, saj je sonce že precej ogrelo ozračje. Klanec, sneg do kolen, težek nahrbtnik in brez pohodniških palic – nožne mišice so delale na polno. Ugotovili smo, da bi se temu pohodu lahko tudi reklo: »Vzpon z vsem kar ne rabiš v nahrbtniku in s tistim, kar bi potreboval, v avtu.« Skoraj vsi smo namreč pustili palice in krplje v avtu, s sabo pa vzeli dereze in cepine, ki jih zaradi južnega snega sploh nismo potrebovali. Na nekoliko širšem delu poti, kjer se je odprl krasen pogled na okoliške vrhove, nas je sonce objelo s svojo toploto in kot čebulice smo odvrgli še par plasti oblek. Del poti smo prehodili še skupaj, nato pa so se turni smučarji ločili od nas pešakov. Mi smo jo ubrali direkt po hribu navzgor, saj kot prvo tam snega skoraj ni bilo in drugič, ker smo bili skoraj vsi brez krpelj in v tem mokrem in težkem snegu se nam je udiralo čez kolena. Tudi ta odločitev ni bila ravno nežna, saj smo se na trenutke morali vleči po vseh štirih za grmičevje, ki je pokrivalo kopno strmino. Zopet na pravi poti je bila hoja bistveno bolj prijetna. Postanek za fotoshooting, sadna tablica za malo energijske injekcije in gremo dalje proti vrhu. Skupaj s smučarji smo se zbralii na sedlu, od kjer nas je ločil le še zadnji Ožbejev »pol urni« strm uzpon na vrh, ki pa se je zdel z vsakim korakom bolj daleč. Še zadnji vzdihljaji in izdihlaji in po treh urah gazenja, plazenja in drsenja, smo ga le osvojili. Ponosni in nasmejanih obrazov, zaviti v vetrovke, bunde in kape, smo z nemim začudenjem opazovali lepote okoliških vrhov, ki so jih ponekod pokrivali oblaki v vseh stotih odtenkih sive. Krasno, čudovito, edinstveno. Še vsakemu košček čokoladno-lešnikovega kolača, nato pa eni na smučeh in drugi peš, smo jo mahnili v dolino, v pričakovanju v avtu nesrečno pozabljenega šalama.
Moja prva misel ob 5ih zjutraj se ni veliko razlikovala od spominov na prijetno preživet nedeljski dan v družbi simpatičnih, nasmejanih in prijetnih ljudi. Dan se po jutru pozna, pravijo. Moj je bil še lepši in verjamem, da smo vsi delili iste občutke.

Vesna Breščak

Udeleženci: V. Breščak, V. Pegan, D. Lozar, D. Strosar, T. Faganelj, P. Vetrih, O. Marc, J. Zavrtanik, V. Slejko, E. Pavlica, P. Oštir, J. Oštir, Urban

Datum: 19.3.2017

Gora: Karnijske alpe, Piz Cjadin 2302m


«

Dodaj odgovor