Ko tudi Pekel zmrzne

Tisti občutek, ki kljub neproduktivni zimski sezoni hočeš še nekaj stisnit v svoj že tako skromni repertoar. Pa čeprav nekaj malega, nekaj neznatnega. Sezona gre proti koncu, pred vrati je nova sezona.

Občutek, ko zabijaš svoj trdi jekleni klin v razbrazdano površino. Ko zabiješ in upaš, da drži, da se ne kruši, da zdržijo roke in da ne zletiš dol. Sem zabil premalo in bo odletel ven, sem ga zabil preveč in se bom mučil, da ga dobim ven, bi ga lahko samo zataknil in ne zabil. Vprašanja, vprašanja, premišljevanja, še vprašanj.

Na rahlo deževen, turoben, plus 6 stopinjski ponedeljkov dan, sva se z Anjo Fabčič (AO Vipava) dobila v Vipavi, kjer sva preložila mojo kramo v njen avto ter se zapeljala proti notranjosti naše deželice. Na Uncu sva se dobila še z Petrom Vičič in Janjo Kranjc (oba AO Ajdovščina), kjer smo najino kramo preložili v njun avto. Naš izlet je bil ledno plezalske narave, naš cilj pa je bil oziroma so bili ledni slapovi v soteski Pekel. Na poti do tja je začelo rahlo snežiti, glede na to, da je notranjost pač malce hladnejša od primorske. Še zmeraj 2 stopinji nad ničlo. Po poti sem si privoščil čokoladni krof, saj je zajtrk že pojenjal in je želodec z krulečimi zvoki zahteval, da zapolnim njegovo praznino.

Prišli smo do soteske Pekel, kjer smo se opremili in naredili načrt kako se lotimo zadeve, namreč nas je bilo štiri, imeli pa smo samo 3 pare plezalnih cepinov. Odšli smo mimo prvega slapu, ki je bil rahlo poledenel in z njegovimi 5 m višine, ne nudi nekaj posebnega. Še po nekaj hoje pa smo prišli do drugega slapu, ki z 16 m višine in oceno Wi 2/3 nudi lepo plezarijo. Anja se je brez varovanja zapodila v slap, jaz in Janja pa sva se navezala, saj je Janja še začetnica in je ni ravno pametno pustiti, da gre nevarovana plezat. Jaz sem splezal do vrha, naredil sidrišče in Janja je prišla za menoj. V tem času je Anja nesla moje cepine Petru in sta skupaj splezala do naju. Na vrhu smo videli, da je tretji slap bolj v bogem stanju in se ga nismo lotili; malce zaradi nevarnosti, predvsem pa zato, ker to ni bilo varno.

Odšli smo naprej do četrtega slapu, ki s svojo višino 17 m in oceno ¾ ponuja kar lepo plezarijo. Ob prihodu do slapu, smo videli, da je na vrhu rahlo poškodovan in se vidi voda. Po hitrem ogledu in oceni sva se z Anjo odločila, da ga na hitro preplezava, Peter in Janja pa gresta peš naprej, do petega slapu. Anja je šla prva čez slap in je, že v tako slab led na vrhu, naredila še malce večjo luknjo. Jaz sem počakal, da je prišla na vrh, ter se odpravil za njo. Prvih cca. 5 m v naklonu 90 stopinj je kar resnih, potem pa se položi. Na vrhu sem, čeprav z veliko mero pazljivosti in z nežnostjo vseeno povečal luknjo v slapu. Odšla sva do petega slapu in počakala ostala dva člana.

Peti slap je najvišji in tudi najimpozantnejši, saj z višino 20 m in oceno 3 nudi plezanje za vse. Na sredini je kar nekaj metrov naklonine 90 stopinj, bolj desno pa se dolžina naklonine manjša in preide do položnega dela. Z Anjo sva splezala vsak svoj krak in podala oceno, da je to sama uživancija. Peter in Janja sta malce povadila izdelavo sidrišč v ledu ter vijačanje vijakov v led, splezala en raztežaj do vrha ter si oddahnila, ker je tega mučenja konec. Da ne bo plezanja prehitro konec, pa sva z Anjo še malo povadila plezanje prečk v težjih delih ter povadila plezanje v ledu navzdol.

Odšli smo nazaj do avta, vmes podebatirali, kaj smo se naučili in česa ne smemo delati, pri avtu popili pivo ter se v rahlem snežnem metežu odpravili po isti poti, od kjer smo prišli.

Mislim, da smo ujeli še zadnje izdihljaje slapov v soteski Pekel. Kaj pravijo drugi slapovi ne vem, ker jih letos še nisem nič plezal.

Plezali: Peter Vičič, Janja Kranjc, Jure Ličen (vsi AO Ajdovščina) in Anja Fabčič (AO Vipava)

Lokacija: soteska Pekel

Smer: slapovi v Peklu (Wi ¾, 100 m)

Čas: 2 uri.

Datum: 5.3.2018

Napisal: Jure Ličen


«

Dodaj odgovor