Mojih 100 UTVV

V nadaljevanju bom podal moje videnje teka oziroma bolj hoje na letošnjem 100UTVV. Naj naprej
opozorim, da je besedilo bolj malo tekaško in malo več …drugačno. Tako, da morebiten dolgčas ali pa
spraševanje kaj ima to s tekom po stezah (trail tekom) pripišite sebi (opozorjeni ste bili).
Zakaj, kako in še kaj…oziroma »Ne moreš uiti svoji senci…, vendar jo lahko vedno povabiš na ples«
– meni neznani avtor.


Sicer priročniki in nasveti pravijo, da se je za takšno preizkušnjo potrebno resno pripravljati več
mesecev ter na teden odteči vsaj 60-80 km. S tem se sicer tudi jaz strinjam vendar je odvisno od
namena oziroma same izkušnje, ki jo iščeš. Če želiš suvereno in športno zaključiti tekmo je dobra
priprava vsekakor nujna podlaga. Sam pa sem iskal malo drugačno izkušnjo. Ko sem še v preteklem in
v začeteku tega tisočletja plezal po hribih in se včasih spraševal zakaj, nisem imel odgovora. Tudi
zakaj sem tri leta nazaj šel na (in zaključil) 100 milj Istre, tudi nisem ravno vedel zakaj. Tokrat pa sem
vedel zakaj bi rad nastopil na tej preizkušnji. In tudi zakaj bi rad nastopil telesno nepripravljen (moj
trening en mesec pred tekmo je vseboval točno eno 11 ur dolgo turo, 2 ture dolge 5 ur in 6 tekov do
10 km – po gričih gor dol – pred tem sem nekaj sicer treniral s fizičnim delom vendar bolj tako).
Razlog zakaj je po svoje zanimiv, po svoje pa banalen. Moja osnovna ideja je bila, da če lahko
nepripravljen in preko pričakovanih agonij zaključiš 106 km teka oziroma hoje potem bo najbrž tudi
kaj drugega v življenju lažje doseči.
V zadnjih 4-5 mesecih so se pri meni zvrstili števili porazi, stiske, neprijetna spoznanja in soočenja s
sabo in drugimi. Spoznanja, ki so in še danes občasno pretresajo same temelje moje osebnosti… in na
vse to sem bil nepripravljen. Včasih nas občutek moči in suverenosti naredi ošabne. In takrat je res
morda najbolj prav, da nas Nekaj (z veliko začetnico) prizemlji. Nam da vedeti ali vsaj razmišljati v
smeri kaj je res vredno in v kakšni smeri je prav, da živimo. Nenazadnje kdaj pa je človek sploh
pripravljen na, poraze, na udarce, izigravanje in izkoriščanje s strani drugih, na dnevne frustracije, ko
karkoli se loti gre težko, če že ne nemogoče? Kdaj pa je človek pripravljen, da se v množici ljudi, ki ga
imajo radi ali pa ga samo poznajo, počuti popolnoma sam. Da ne more nikamor nasloniti utrujenega
telesa in žalostne glave saj mora biti močan, hraber, pogumen, odgovoren, zanesljiv…. No, da ne
nadaljujem naprej to je bila osnovna ideja. Če bi mi uspelo bi najbrž bilo fajn, če pa ne bi dodal pač
novo opeko v mozaik porazov.
In tako sem se brez večjih strahov ampak samo v enem čudno mirnem pričakovanju dogodka pojavil
na štartu ultre kjer je bila večina tekmovalcev primerno našpičena. V takšni družbi se je težko ne-
nalezi pozitivne atmosfere in prav je tako. Sicer sem na štartu pogrešal malo bolj motivacijsko glasbo
vendar ker je bila zgodnja ura sem to pripisal pomanjkanju kofeina. Še rokovanje s Borisom in želja,
da se bo vse prav končalo, odštevanje rimske vojske in štart. Začel sem primerno v ozadju in užival v
primerjanju pogovorov tekmovalcev različnih narodnosti. Na primer Slovenci so tekmovali bolj za
sebe, tiho in nekako zaskrbljeno, Italijani so stalno nekaj govorili, najbolj timsko pa so delovalci Srbi
kjer je eden stalno motiviral, drugi meril hitrost, višino in čas, tretji skrbel za oskrbo vode, energije…
Res pestro. O poti ne bom izgubljal besed ker kot vsi vemo je izjemna. Dodatno spodbudo pa dajejo
znanci in prijatelji iz GRS in ostalih prostovoljnih društev. Ja če tekmuješ na lokalnem terenu imaš res
prednost domačih navijačev – pa tudi obveznost, da ne razmišljaš o odstopu.
»Vsak ima plan…dokler jih prvič ne dobi po gobcu…« – Muhammad Ali. Do koče pod Golakom je šlo
kar tekoče (slabih 5 ur), prav tako do Čavna in Male Gore (spet hvala očetu, Barbi pri koči in Gregorju
na Mali Gori za spodbude in topel sprejem).

Na poti od Male Gore do Kuclja (mojega hriba) pa so me zagrabili takšni krči, da sploh nisem mogel
več hoditi. Skoraj dobesedno sem se priplazil na Kucelj. Ali je to konec?!? Pa ne že sedaj!!! Vsaj do
Batuj, da se privlečem! Ampak, ker je telo vedelo, da glava sploh ne razmišlja o odstopu se je telo
najbrž hitro vdalo. Kratka masaža, nekaj tekočine in najbrž tudi nevihtni oblaki, ki so zmanjšali
vročino, so naredili svoje in sem prišel k sebi. Tako sem začel ponovno gibati ter tako med nevihto
prešel mimo čudovite Vitovske cerkvice in Raven do domačih Batuj. Malo pred okrepčevalnico v
Batujah proga gre mimo pokopališča in tam počivajo tudi mnogi moji. Tudi stara mama, ki je še 60-80
let nazaj, s cca 35 kg na glavi nosila v Trst (35-40 km v eno smer) pridelke v prodajo. Ob 2 zjutraj od
doma, čez dan na tržnici in zvečer peš nazaj. Bili so bosi in čevlje obuli šele v Trstu, da jih ne bi uničili
po poti. Pa pridelkov niso jedli, ker so jih raje prodali. Če to ni bila ultra? Hvala stara mama, hvala za
vse!
Seveda sem »moral« 200 m pred okrepčevalnico celo teči »da bodo sovaščani videli kako se to dela
🙂 «. V Batujah me sprejme gasilska sirena skrb domačih ali bom odstopil oziroma naj počivam in
spodbude domačinov, hrana, juha,… solzne oči medicinskih sester, ki gledajo na moje herojsko
dejanje (sedaj seveda že pretiravam)… Kako potem ne boš nadaljeval???
Del do Sv. Martina in naprej do Vrtovč je bil ponovno dolg in naporen. Tam pa kot zanalašč pesem
»Suspicious minds« in refren »we are caught in a trap” in “we can’t build our dreams with suspicious
minds«. in res je, če dvomiš potem ne gre nič naprej, ne tek, ne delo, ne ljubezen, skratka nič. Torej
Kralj je živ, hvala Elvis in gremo naprej!
Na okrepčevalnici v Erzelju me je počakala Renata in se odločila me spremljati naslednjih 15 km do
Podnanosa. Očitno se je zavedala tveganja, ki ga ta okrepčevalnica ima glede na to, da je locirana v
vinski kleti 🙂 . Zato me je, kot ji je sicer v navadi, priganjala ven iz vinskega hrama. Tokrat sem jo bolj
poslušal. Tako sva skupaj v počasnem tempu potovala mimo Goč v noč ter do Štjaka. Tam Marko in
prijatelji in navijanje kot, da bi bil na teku na 100m. Na poti na Sv. Socerb so me začele boleti še tiste
mišice za katere nisem niti vedel, da jih imam. V temni noči se je zvonec iz Socerba slišal blizu,
občasno je dišalo tudi po pečenem mesu. Socerba pa kar ni in ni bilo. Potem pa cerkvica in Ložani,
nečak Tilen in Meta, sestra Jasna, David, in vsi pravijo, da mi gre dobro (glede na čas). Moje telo je
sicer čutilo drugače ampak kaj jaz vem o temu… Še spodbudne besede prijatelja Branka in v dolino. V
strahu, da ne bi prišel v Podrago prideva z Renato okrog polnoči v Podnanos. Tam naju čaka oče.

Malo okrepčila, kakšna šala, s kot vedno polno energije in čudovito Jožico in Jurijem iz GRS Vipava.
Renata je odšla domov na zasluženo spanje mene pa čaka »samo« še vzpon čez Nanos in to je to.
Sicer ne morem reči, da sem bil na temu vzponu prav suveren. Nekje na pol poti do Lovske koče sem
tudi na enih stopnicah malo zakinkal (5 min) pa vendar sem ga nekako tekoče in brez večjega
počivanja obdelal. Na Pleši sem se na WC lahko končno olajšal (to me je tiščalo že celo tekmo) in tako
za kar nekaj kg dreka lažji, odšel proti dolini. S Pleše proti Abramu se je začel delati že dan in čudovito
je bilo pozdraviti ta nov dan na skoraj vsakem koraku. Prav malo pred Abramom v gozdu vidim dve
postavi, ki se turistično sprehajata. Pomislil sem na dva turista, ki sta prespala pri Abramu in sedaj
gresta na jutranji sprehod. Bila pa sta Ožbej in Boštjan (torej sam vrh organizacijskega odbora, ki je
me je prišel spodbuditi) – hvala obema in predvsem hvala za organizacijo tako lepe in zahtevne
tekme. Kratka masaža ramen na okrepčevalnici pri Abramu je bila izjemna in če me ne bi čakal cilj bi
ostal kar tam. Tako pa sem še poln energije odšel proti cilju in po poti (predvsem na zadnjem
tehničnem odseku) prehitel kar nekaj sotekmovalcev – ja tudi v zaledju se bijejo boji za mesta.
V cilju oče, Renata, prijatelj Boris, Erika, pa David in Anita in vsi ostali prijatelji. Kot, da bi prišel
zmagovalec. Seveda je bilo potrebno tudi tukaj narediti vtis na gledalce zato sem zadnjih nekaj
metrov tudi res tekel. Besed, ki bi opisale hvaležnost ni. Je samo trenutek, ki ostane. (Aja potreboval
sem 24 ur 42 min 35 s in bil skupno 119 – ampak to so samo številke ).

Kaj naj napišem na koncu? Nekateri sotekmovalci so na koncu govorili, da so premagali progo, da so
premagali Golak, Nanos,… Nekateri, da so premagali sebe in svoje strahove. Ne vem? Sam gotovo
nisem premagal nobenega hriba. Morda, samo morda, sem premagal nekaj svojih slabosti in
neodločenosti. Najbrž tudi nisem spoznal nič prav novega vendar pa se mi je ponovno potrdilo nekaj
kar že vem in na čemer se je potrebno tudi truditi naprej. In sicer kako je pomembno zavedanje
vrednosti sedanjega trenutka. Če na tako dolgi progi razmišljaš koliko km imaš še do konca te skoraj
gotovo zagrabi žalost in brezup in se začneš spraševati o smislu vsega. Ali ni podobno v življenju, ko si
postavljamo visoke cilje, želje, pričakovanja in potem pasivni in v žalosti razmišljamo zakaj se niso

uresničili. Če na drugi strani razmišljaš koliko si že prehodil te zagrabi utrujenost ali celo lažno
zadoščenje. Ko pa sem bil osredotočen samo na trenutek takrat sem Bil (z veliko začetnico). Takrat
sem:

  • Čutil šibko burjo na obronkih Gore kako boža mene, trave, rože. Kakor bil pozoren, da je še
    štirinajst dni nazaj božala temno modre rože in sedaj pa so se le-te zamenjale za živo bele in
    še narcise na pobočju Čavna;
  • Občudoval tiho prebivanje sonca skozi mogočni bukov gozd pod Golaki  in obenem glasno petje ptic;
  • Se veselil iskrenih nasmehov in spodbujanj vseh prijateljev in znancev na progi;
  • S hvaležnostjo pozdravil vsak najmanjši spust, ko mi v klanec nikakor ni več šlo;
  • Videl ponos v očeh sina Tjaža tam nekje na 60 km, zaskrbljenost v očeh mame Liljane, pa
    pomilovanje v očeh Renate in spraševanje če mi je tega res treba (In, ja! Treba mi je!);
  • Se otroško veselil mavrice nekje pod Erzeljem;
  • Videl, slišal in predvsem čutil noč, čričke, zvezde na pobočju Nanosa;
  • In doživel rojstvo novega sončnega dne tam nekje ob spustu z Nanosa, in…

In ko vse to zajemaš s polnimi pljuči, srcem, glavo takrat si miren. Takrat te samo utrujene noge
spominjajo na prehojeno pot. V tebi pa je odprtost za vse, spoznanje in mir. Tudi pivo s prijatelji v
cilju ni več »samo pivo« ampak je obred. In za vse to ni potrebno preteči ali prehoditi 106 km. Dovolj
je, da si pustimo biti odprti, da stopamo na svoja nova pota in pa da v krizah in krizicah odprto
sprejemamo poraze in gradimo novo upanje.

Ne znam končati drugače kot s citatom, ki sem ga pred nekaj meseci prejel od Prijatelja (z veliko
začetnico). Če ne drugega v tej zgodbi vam želim, da vas ta citat spremlja tudi naprej: »Bog je z
namenom ustvaril svetlobo, da nam posije skozi temo. Zato sončno jutro pomeni rojstvo svetlobe,
novega dne, mogoče novih možnosti ali celo življenja. Potrudite se, da ga sprejmete z nasmehom.
Če vam to ne gre, pa vsaj ne zastirajte oken s polkni. Na ta način boste dali možnost svetlobi in s
temu tudi sebi. Velikokrat je tudi to dovolj« – Boris Semenič. S tem ko sem šel sem dal možnost.
Lahko bi se končalo tudi drugače, vendar možnost sem dal. Dajte si jo tudi vi.
Simon Ušaj


«

1 Comment

  1. Lepo napisano! Bravo še enkrat!

Dodaj odgovor