Trije tedni, trije grebeni

Brez posebnih načrtov je slučajno naneslo, da sem zadnje tri tedne pohajkoval bolj po grebenih. V okviru mednarodnega plezalnega tabora v Aosti smo izkoristili priliko in prečili greben od Montandayne do Gran Paradisa. Greben je bil dolg in se kar ni hotel končati, na vrhu sva z Blažem stala šele ob pol šestih popoldne, navkljub pretežno simoltanemu plezajnu. Mnogo spustov sva si prihranila tudi s plezanjem dol, kjer se je le dalo.

Niti ne teden pozneje sem bil le malo naprej od Aoste, v Chamonixu, na zimskem taboru, ki pa je bolj kot ne omogočal kopno plezanje. Tako smo v navezi treh ob 9 zjutraj vstopali v vzpenjačo, ki nas je popeljala pod vznožje Gran Charmoza, do vstopa nas je vseeno ločilo še nekaj hoje. Tako šele okrog poldne začnemo s plezanjem, bolj kot ne vlečemo štajerca, le proti koncu dneva si obujemo plezalke, ko nas pričaka tehnično zahtevnejši del. Kmalu zatem si uredimo bivak na dokaj romantični polički in počakamo jutra. Naslednji dan se prebijemo do vrh grebena, čez zahtevnejše dele nahrbtnike vlečemo čez, da si prihranimo kalvarijo. Sestopimo po sosednji smeri in peš do hostla, kar se vleče in vleče.

Tako, Italijo smo obdelali, Francijo tudi. Sledila je Avstrija. Krištof me povabi, češ da mora trenirati za odpravo. Odhod v četrtek zgodaj popoldne, spiva v koči pod Velikim klekom, kjer naju arogantni oskrbnik olajša z živci ter cekinom, neumorni avstrijski gvji pa z njihovim ˇpetjemˇ do pol ene zjutraj nažigajo, tako da sva se ob 4 bolj klavrno prebudila. Zajtrk, tri urni dostop preko ledenika, ob pol osmih začneva vleči štajerca preko Glocknerwanda do vrha Velikega Kleka, ki ga doseževa ob 3 popoldne, po približno 8 urah plezanja. Vmes je bilo nekaj spustov, kakšno fiksno varovanje na izpostavljenih delih ter veliko lepega plezanja.

Skratka, čisto nepričakovano sem te grebene obdelal, nekatere že v poznani navezi (z Blažem ter Krištofom), v Chamu sem prvič plezal z Nejcem Marčičem (avtor slike s sončnim zahodom nad bivakom) ter Urošem Griljem. Upam, da so to bile zgolj priprave na kakšno resnejšo alpsko steno, v vsakem primeru pa lepe izkušnje nad tri tisoč.

Matic Štrancar


«

Dodaj odgovor