Paklenica

prvomajski izlet AO-ja na lepše

Nekega ne preveč toplega, zmerno oblačnega petkovega popoldneva, smo se zmenili da odpotujemo v bolj vroče kraje proti Paklenici. Kot pričakovano je bil odhod rahlo zamaknjen, čemur se pravzaprav po dosedanjih izkušnjah sploh ne bi smeli čuditi. Čeprav mislim, da nam v času ko smo čakali našega predragega prijatelja Markota S., sploh ni bilo tako hudo,… No vsaj Simonu in Urbanu ki sta z užitkom spila kako pivce za živce js pa eno kavo za bolj zbujeno glavo. Čeprav smo Wajdouci začeli odhod z zamudo, so po pričanju naših obalnih sosedov njihov odhod ravno tako zamaknili za kako »minuto«. Po poslanih fotografijah iz njihove poti, so imeli vožnjo kar precej bolj pestro in zabavno v primerjavi z našo, ki je bila bolj uspavalno naravnana, vsaj s pogleda mojih sopotnikov. Čeprav se morem zahvalit Simonu, ki se je trudil aktivno sodelovati v pogovoru z mano in igrat vlogo navigatorja, saj bi brez njegovih navigacijskih napotkov verjetno pristali nekje v Splitu alpa še dlje, če se kdo prej ne bi zbudu in ugotovu da smo šli »malo predaleč«, saj je opazovanje tabel in nasploh orientacija področje v katerem ne blestim najbolje. Ko smo že skoraj prišli do prečudovite hišice v kateri smo bili nastaljeni, smo se kot naročeno srečali z našimi predragimi prijatelji, znanci in soplezalci »obalčanji« (verjetno to ni pravilno sklanjano, ampak jbg. Difouci definitivno nismo slovenisti… Verjetno bi blo obalčani bolj slovensko pravilno  ?). Od prvega večera res nimm kj preveč za povedat, razn to da je padal dež in smo skupej odigrali par briškul, spili kako pivo in se pol po dolgem pregovarjanju končno zmenili kdo si bo s kom naslednji dan deliu »štrik«. Ja, človek si res ne bi mislu da se je tok težko zmenit kdo bi s kom plezal, ampak s skupnimi močmi, voljo ter trdo predanostjo se nam je le uspelo po res dolgem gledanju drug v drugega »poparčkat« v tri dvojice in enga trojčka :D!. ko smo use te uradne stvari končno dorekli, smo se usi skupaj kultivirano odpravili v postelje in nekateri prej, nekateri pa malo kasnej odjadrali v svet čarobnih sanj. Kdo si je pa s kom delil toplo gnezdece bomo pa zadržali zase 😉.

Naslednje jutro, je bil plan našega nadrejenega, vsempoznanega Simona odpeketati izpred hiške ob zgodnji, nadvse optimistični peti uri ZJUTRAJ, katera pa se je iz neznanega razloga premaknila na nekoliko kasneje. ( ne vem ali se to samo meni zdi, ali se je Simon zadnje čase kar navadil in prilagodil našemu zamujanja, hm… mogoče se pa samo motim😉?). kokr koli, po zgodnji jutranji kavi, pesmici za dobro jutro smo se končno odpravili proti parkirišču, kjer smo se pozdravili in odšli vsak po svoje v stilu #jeSlovoAniŠeKonec (če je kdo slučajno spremljal eno žlahtno štorijo..?..nima veze). Z Markotom B., kateri je bil moj nadvse potrpežljivi soplezalec en dan in pol, sva sklenila da se najprej odpraviva obiskat Severno rebro. Pot do tja je bila strma, dolga, senčna, drseča (sploh če namest Vansk obuješ Nike copate -_-) in pa predvsem…… zgrešena. Po pou ure skoraj da gorskega teka, ko sva že skoraj uzrla razgled izza vrha hriba sva ugotovila, da sva se malo uštela. Ampak če pogledamo s pozitivne strani, je bilo to eno res dobro ogrevanje predvsem pa dobra šola, da sva za naslednje vstope najprej sploh prebrala kam pravzaprav morva it, alpa še boljše kje pa kdaj zavit….ja, vsaka šola nekaj stane.  Moj predlog je bil kar začet plezanje pri eni skali kjer je pisal »Stup« ( v mojo obrambo..skala je zgljdla res lepa, enobarvna in predvsem visoka alpa me je prvablo predvsem to, da je bla edina v najini neposredni bližini in mi je blo lutanja v neznano…kar ponavadi kar velikrat prakticiram, rahlo zadosti…), vendar je razumen glas najine naveze (Marko) to mojo nadvse nepremišljeno idejo, katera seveda ni bila edina, zavrnil… in tako sva se spet morala vrniti na začetek v dolino. Ampak ker midva ne odnehava tako zlahka, sva vstop v Severno rebro v srečnem drugem poskusu le našla. Bila sva nadvse vesela in ponosna na ta najin dosežek, tako da sva si skorej čestitala še predno sva niti začela s plezanjem. Kar se pa plezanja tiče, sploh ni blo tko »švoh« (sploh za nekoga ki je komej začel »plezat«, bolje rečeno se plazit oziroma lazit po skalah- to seveda leti name, Marko je v tej kategoriji že kot jst temu rečem pravi #PRO), ubistvu nama je kr šlo, tko da sva se še isti dan odločla da splezava Centralni kamin in pa Akademsko (čeprov je tuki tekla težka debata, saj je bla moja velika želja it še na Danajo -splezat Danajo… :D, ampak je potem le zmagal Glas Markota, tako da sva tisto pustila za naslednji dan). Sva pa na vrhu Akademske uzrla enega izmed najlepših sončnih zahodov, tko da je bil prizor kar romantičen… ne prizor naju, ampak sonca in morja…ah pa pustmo romantiko za kdaj drugič. No po dolgem temnem pristopu do avta kjer sva se lačna in žejna odpeljala proti hišici, je sledil še kko se temu reče ko se nekdo izgubi? Izgubitis? Skratka pot sva mal zgrešila, ampak na koncu sva se le dobila in v hišico k prijateljem srečno vrnila. In sedaj je sledil prizor kateri mi je še polepšal večer,.. na mizici sredi sobe je stal krožnik… in na krožniku… PALAČINKE!. Morm priznat da so me kr mal preplavila čustva sreče in veselja,..posebna zahvala pa gre Katji in pa Totiju ki sta poskrbela da so bili naši trebuhi siti ! #izsrcavamahvala  <3 . Ob večerji smo slišali tudi zanimive zgodbe naših drugih »parčkov«, vendar bom to prepustila njim če se bojo želeli razpisat, ker si baje kot pravijo,… vsak piše svojo zgodbo….no lahko pa omenim, da sta imela Urban in pa Helena kr pestr dan, baje se je notr vpletla celo neka francozinja?..skratka cela telenovela če mene uprašaš. No, in kako smo večer zaključili? Pa tko mirno, penzionistično definitivno difoucom nepoznano… odigrali smo par enk, enkrat je zmagu en, dvakrat drug in potem so me usi zapustili in se spat napotili. No to je blo pa tud to. In ker vsega lepga je enkrat konec, se tudi ta zgodba tukaj končuje. Aja kar se pa tiče poti domov, naj povem sam to da sem dočakala moj Mcflurry, pa nj kr ostane samo pri tem 😉.Preden pa končam, se moram posebej zahvalit Markotu B., ki me je z neizmerno mero potrplenja, in potrpežljivimi ušesi poslušal in prenašal od jutra do večera, kar baje po besedah nekaterih zna bit kar naporno delo :D. Hvala tudi ostalim, vsakemu posebej: Heleni, Katji, Urbanu, Markotu x2, Roku, Simonu in Totiju, ki so mi polepšali vikend in ustvarili z mano spomine kateri bojo v mojem srcu ostali za vedno <3. #vsegaLepgaJeEnkratKonec

P.S. dogajalo se je še veliko več ampak nekej mormo pa tud zadržat zase. Če te pa matra firbec pa prit drugič z nami. :D.

Vem, da je tale roman kr dolg, ampak sj veste kako praujo… baje mamo študentje preveč časa tako da se spodobi da se človek mal bol razpiše… upam da ste v branju uživali vsaj tretjino tok, kokr sm js v pisanju. #TillNextTime.

Rok

Ideja pred prihodom v Paklenico je bila splezati nekaj lazjih, krajsih smeri, nabitati izkušnje in se vplezati. Ideja je dobila drugo dimenzijo, ko smo se s Simonom in Erikom zvecer pogovarjali o željah. Simon je takoj izrazil željo preplezati Anića kuk po Velebitaški. Brez ugovarjanja sva pristala. Naslednji dan smo zjutraj zaceli plezati in po slabih šestih urah bili na vrhu. Simonu bi splezal še kaj, vendar sva tokrat ugovarjala in dosegla sestop do osvežilnega napitka.

Naslednji dan, po prerazporeditvi, sva z Erikom splezala Karabore in Rebeko, v ponedeljek pa sva z Markom Butinarjem, spet v Stupu, preplezala še platasto Turinger Weg.

V torek je sledil počitek, ogled Tulovih gred, krajsi kolesarski izlet in dogovor, da v sredo splezava še kaj lažjega za zaključek.

Zjutraj ugotoviva, da je Šaleška mokra in po Danaji splezava na vrh Stupa ter pakleniško poplezavanje zaključiva po smeri Brid za veliki ćekić.

Sledi sestop v kanjon in jadranska magistrala.

Marko S.

Tam smo bili. Lepo je bilo. še bomo šli.

Marko B.

»družba je bila okk«

Helena

»Mi smo bili izjemna družba, ne samo okk«

1.dan so plezali:

Marko S in Katja: Nosorog

Helena in Urban: Mosoraška

Rok, Toti in Simon: Velebitaška

Maja in Marko B: Centralni kamin, Severno rebro, Akademska

2. dan:

Helena in Katja, Maja in Marko: Danaja

Urban in Simon: Klin

Rok in Erik: Karabore in Rebeka

3. dan

Marko, Rok: Thüringer weg

cof

Gradivo zbrala, kronološko uredila in zapisala gdč. Maja Kalin Kante pod mentorstvom ing. Urbana.


«

Dodaj odgovor