Mont Blanc

Potem ko jeseni zaprejo tople koče s hrano in žičnice ki peljejo en kos poti je menda najlepši čas za na Mt. Blanc.

Matic nam najame glanc nov kombi, v sredo sredi noči štartamo in čez dobrih 7 ur smo pri Chammonix-u. Parkiramo pod smučiščem v Les Houches na nekaj čez 1000 m višine. Matic pravi, da izgleda kot da gremo v Himalajo in da imamo preveč robe s sabo. Mogoče imam res preveč čokoladic? Oprtamo si težke ruzake in se odpravimo v klanc, malo po progi, malo po downhill stezi. Vmes se loti dež, potem ko se oblečeš v vetrovko preneha in ko jo slečeš spet začne.

Kmalu se nam odpre pogled proti ledeniku Bionnassay. Na drugi strani ledenika se veselo podira stena in skale grmijo v dolino. Od tu naprej sledimo kamniti potki, ki sem in tja izgine, dokler se ne strmo vzpne navzgor. Dež prehaja v sneg in koča je skrita v megli. Končno dosežemo kočo Tete Rousse na 3167m. Damo si opravka s taljenjem snega in hrano, vmes pa se delajo plani za naslednji dan. Višinska pobere prvega, zato nas gre naprej samo še 8. Naše okno lepega vremena se je skrajšalo za en dan, zato bomo probali že naslednji dan na vrh. Časovno in zaradi višine bo pa izziv.

Naslednji dan napademo greben proti Aiguille du Gouter. Izgleda res strmo in zasneženo, pomagajo pa zajle in lepo naložene granitne skale po katerih plezamo navzgor. Koča stoji na robu snežnega kraljestva in nad ledenikom – tukaj je pa res lepo! In zelo mraz. Strpamo se v zimsko sobo talit sneg za čaj. Vsi smo vredu in višina nam ne dela večjih problemov. Komandanti odločijo da gremo naprej proti bivaku Vallot na 4362 m. Tam bomo pa res vedeli če je za na vrh. Tukaj dobimo še enega francoza in se v treh navezah odpravimo po ledenih sipinah navzgor. Malo pod Vallojem končno zagledamo vrh Mt Blanca s katerega se kadi sneg. Zaradi sunkov vetra in mraza ki pride do kosti se tresemo v bivaku in niti zaviti v deke se ne ogrejemo. Ker gre dan h koncu se odločimo, da se dve navezi vrnejo, ta hitra in bolj odporna na mraz pa proba do vrha. Od tukaj je le še dobrih 500 m – višine. Na koncu se mora tudi ta naveza obrniti in to čisto malo pod vrhom.

Tretji dan pa povratek v dolino. Vreme se je dobro pokvarilo, z vetrom, nekaj megle, sneg in dež, tako da res ne bi mogli na vrh. Drugič.

Vodji odprave: Matic Štrancar in Gregor Šeliga

Udeleženci odprave: Tomislav in Anja Klančnik, Luka Hrvatin, Anamarija Božič, Herman Slokar, Marko Butinar, Katja Vrabec. Hvala Maticu in Gregorju za vodenje ture, nasvete in trike, Boštjanu in Anamariji za idejo, planiranje in pobudo, in močnim fantom ki so nosili štrike. Te lepe slike pa so slikali Tomi, Matic in Herman. Zapisala pa Katja.

Prvi dan na poti proti Tete Rousse.
Tukaj je pa že zasnežilo.
Še ena zasnežena.
Lepo naloženo kamenje.
Zahajajoče sonce na grebenu Aiguille du Gouter.
Proti bivaku Vallot, vrh Mt Blanca v ozadju.
Ena zelo zelo visoko.
Čakamo na zasluženo pizzo!

«

Dodaj odgovor