Fotografski natečaj

Fotografski natečaj
festivala ZUNAJ – rezultati

Miljko Lesjak: Srd narave – zmagovalna fotografija natečaja

Mnenje žirije

81 prispelih fotografij je zgolj gol statistični podatek v okviru fotografskega natečaja letošnjega festivala Zunaj. A omenjena številka je dovolj velika, da si je žirija morala v praksi za te fotografske kreacije vzeti nekaj časa. Hkrati pa fotografij ni bilo neobvladljivo preveč.

Večina prispelih fotografij pričakovano ostaja znotraj okvirov, ki bi jih lahko pogojno označili kot popotniško ali pohodniško fotografijo, čeprav se občasno dogaja tudi v bolj zahtevnih razmerah. Po motiviki ta fotografija redko presega nepotrebne omejitve lastnega kanona, po vizualnem učinku pa prav tako redko presega preprosto željo po všečnosti ali kvečjemu atraktivnosti. Večinsko v omenjeno motiviko spadajo mimogrede zajeti pokrajinski motivi z neredkimi sončnimi zahodi, ter tu in tam kak detajl. Vsebinsko močnega portreta praktično ni, »decisive moment« skoraj ne obstaja. A te motive vseeno zajamejo fotografi, ki takrat niso sedeli na kavču in ki takrat niso rekli, da nimajo časa za pot. Bolj zavzeti tovrstni fotografi s sabo neredko prenašajo kak dodatni kilogram v obliki fotografske opreme. In že to je lahko razlog, da se takih fotografijah ne odmahne prehitro z roko, četudi večinoma na njih pač vidimo »le« to, kar je bilo popotniku v nekem trenutku všeč. A kot rečeno, to je pričakovano.
Poleg pričakovanj pa je seveda bila želja organizatorja, da se med prispelimi fotografijami najde tudi katera, ki predstavlja nekaj več. In tako je tudi bilo. Tu mislim predvsem na osem izbranih finalistov. Njihovo število je povsem arbitrarno, toliko je namreč panojev, na katerih bodo fotografije do nadaljnjega razstavljene. Za ajdovskim obzidjem. Na prostem. ZUNAJ.

Osem je število izbranih fotografij, avtorjev je šest. Ker je en fotograf žirijo prepričal z več kot eno svojo kreacijo. In potrebno je omeniti še nekaj – med finalnimi fotografijami bi se lahko povsem enakopravno znašla tudi katera od drugih, če se ne bi žirija ravno zaradi razstavljanja trudila upoštevati tudi različnost motivike. Fotografija je pač namenjena tudi gledalcu, ali celo predvsem njemu. V našem primeru tudi kot izbrana kolekcija, kot neka bolj ali manj zaokrožena razstavna celota.

Za sedem finalnih fotografij se je žirija o njih tudi pogovarjala, usklajevala. Zmagovalna fotografija je bila izbrana soglasno.

In v čem so finalne fotografije boljše od ostalih?

Večinoma njihovi avtorji bolje obvladujejo fotografijo kot medij, skoraj zagotovo dobro obvladujejo tudi fotoaparat. Svoje fotografije znajo dovolj dobro pripraviti, jih primerno obdelati. Tu kategorično odpade kakršno koli zagovarjanje pristopa tistih, ki trdijo, da svojih fotografij ne obdelujejo in da so zato takšne kot so. Recimo slabše. Če fotograf ni obdelal svoje fotografije, mu jo je pač nekdo drug. Nek Korejec, Indijec, Japonec ali nekdo četrti. Nekdo pač, ki je napisal softver za njegov digitalni fotoaparat. Neobdelanih fotografij namreč ni, nikoli jih ni bilo. Včasih se je to počelo s kemijo, v temnici, danes to počnemo drugače.

Finalisti so se večinoma nastanku svojih fotografij tudi bolj posvetili od ostalih, dobili v pravem trenutku pravi navdih, znali so na motiv pogledati drugače in bolje izkoristiti danosti, vložili so več napora, časa, znanja. Neredko je seveda treba imeti tudi kanček sreče, a ta je na dolgi rok spet bolj naklonjena bolj zavzetim, tudi bolj izkušenim.

In tako recimo edini sončni zahod v našem finalnem izboru ni zgolj še en oranžen pas neba nad silhueto gora, bivak na tej sliki ni le zgradba. Pravšnja silhueta gornika v njem to fotografijo dvigne nad povprečje.

Marijan Močivnik, www.MarijanMocivnik.com